Dandanes ljudje zaobljub ne sprejemajo zavestno. To pa pomeni, da se jih ne bodo držali.
Prav tako med poroko sprejmemo prisego zvestobe. Le malokdo pa se resnično zaveda,
- kako se pripraviti nanjo,
- na kakšen način jo moramo sprejeti,
- kako se je držati in
- kako se odzvati v primeru težav.
Nikoli ni prepozno, da začnemo slediti načelom zvestobe, ki bi morala biti del naše kulture.
Vsak, ki se zapriseže k življenjski zvestobi, mora razjasniti, kaj bo storil, če njegov zakonec zaobljubo prelomi. Prav tako se mora zavedati, kakšne so posledice, če to zaobljubo prekrši sam.
Prisego moramo sprejeti na podlagi znanja. Če temelji na nevednosti, ne bo obstala. Ko temelji na znanju, jo sprejmemo s polnim razumevanjem.
- Vemo, kako smo živeli, preden smo jo sprejeli,
- zakaj smo jo sprejeli ter
- kako se je bomo držali in
- tudi kaj storiti, če pride do njene kršitve.
Če se pred poroko nismo nikoli preizkusili v prisegi zvestobe, se je bomo tudi po poroki le stežka držali. Kar se prijateljskih odnosov tiče, niti v prijateljstvu ni vedno lahko biti zvest. Kaj šele v družini?
Večina, ki sprejme prisego zvestobe, je ne jemlje resno. Vprašajte svojega izbranca, naj natančno opredeli, kaj zanj pomenijo poročne zaobljube. Verjemite, presenečeni boste.
V resnici se nihče ne zmeni za vse te zaobljube, prisege ter besede. Dandanes so besede brez vrednosti.
Zvestoba je nekaj, kar bi morali prakticirati v vseh vrstah odnosov. To mora biti neločljiv del našega življenja. Če po kršenju zapriseg obstaja še tako majhna možnost, da rešite zakon, jo pograbite z obema rokama.
Dr. Ruzov v knjigi Tehnologija uspeha piše: >> kadar gre za kršenje zapriseg govorimo o globoko ukoreninjeni bolezni, ki potrebuje zdravljenje. Odzovemo se lahko na dva načina;<<
ODNOS PREKINEMO, kar se smatra za brezčutno dejanje, takoj ko so se pokazali prvi znaki bolezni. Osebo smo v tem primeru brezčutno odslovili. Prav tako pa se nismo soočili s težavami.
Z ODNOSOM NADALJUJEMO, kar nakazuje da smo se pripravljeni soočiti z boleznijo. To seveda ne pomeni, da smo se dokončno znebili težav.
Nikakor si ne mislite: »Če me je zakonec varal, mi je s tem dal proste roke.« S tako miselnostjo namreč tudi sami stopite na grešno raven.
Edina razlika je, da boste grešili drugi in ne prvi. V resnici pa ni pomembno, kdo greši prvi: kdor greši drugi bo trpel prav tako kot tisti pred njim.
Če je vaš zakonec naredil napako, to za vas ne pomeni, da lahko brez ovir grešite. Kdor se za prešuštvo maščuje s prešuštvom, prešuštvuje. Mar to, da je eden od družinskih članov kradel pomeni, da lahko zdaj vsi drugi družinski člani kradejo brez posledic?
Namen priseg je, da držijo družino skupaj. Če so torej kršene, to ne pomeni, da si lahko nehamo prizadevati za ohranitev družine. V resnici bi se morali še bolj potruditi, da bi rešili zakonsko zvezo. Spoznati moramo, da je družina v veliki nevarnosti. Kršenje zaobljub ni končna točka – je znak družinske poškodbe, ki je prej nismo opazili. Poškodba je nevarna ter uničujoča. Če je prišlo do nje, pomeni, da smo zanemarili mnogo stvari. O marsičem se nismo pogovorili. Zdaj pa moramo vse to storiti in sicer na primeren način.
Zvestoba pomeni, da smo pripravljeni ostati zvesti tudi v najtežavnejših okoliščinah. Naša zvestoba bo preizkušena na mnogo načinov – da presežemo vse ovire. Zvesti zakonci moramo biti tudi v težkih časih – v časih zavisti, pohlepa, jeze, poželenja ter celo prešuštva.
Tudi, če se vse te hibe pojavijo v zakoncu, mu bom še vedno zvest(a). Zvestoba, ki ne prenese stiske, je zlagana. Je prav taka kot zlagane poročne zaprisege. Pristne prisege so zmožne prestati tudi neprijetne preizkušnje.
inspiracije