Katero je to zdravilo, ki ga omenjam? Čutenje. In s čutenjem ne mislim zgolj čutenje čustev, ampak da smo sposobni resnično ČUTITI svoje telo, svoje občutke, svojo notranjost (se usmeriti navznoter in zaznati, kaj nam sporoča biološki sistem).
Toliko ljudi poskuša preobraziti oz. spremeniti svoje slabe navade ter stare čustvene in psihične bolečine preteklosti (travme), ampak le malo jih je opravilo trdo delo in se lotilo osnove: znova začeti ČUTITI in upoštevati čutenje.
Postali smo kultura, ki ne čuti
Ta epidemija nečutenja je povezana z drugimi epidemijami naše kulture, predvsem s travmo in kroničnim stresom.
S kroničnim stresom mislim na klasično, vedno vključeno in 'go-go-go' dnevno naravnanost, ki nam nikoli ne dopusti časa za počitek. Da ne omenjam še vedno naraščajoče zahteve po večji učinkovitosti in storilnosti … Dandanes vsi živimo nekako tako, mar ne?
Obstaja več vrst travm, najpogostejši v današnji družbi pa sta šok travma in zgodnja/razvojna travma.
Kaj je šok travma?
Med šok travmo štejemo stvari in dogodke, kot so avtomobilske nesreče ali katerakoli druga fizična poškodba, bližnja izkušnja utopitve ali smrti, medicinski postopki (operacije …), videnje nečesa grozljivega, oblike fizične/psihične/čustvene/spolne zlorabe odraslih, enkraten ali ponavljajoč se dogodek, ki je ogrozil človekovo varnost; vojne, naravne katastrofe …
Kaj je zgodnja/razvojna travma?
Ta oblika travme je izjemno obširna in razlogi zanjo presegajo ta članek, a vseeno jih naštejmo nekaj:
- starš, ki je vedno fizično bolan ali ima duševno bolezen, medtem ko otrok odrašča;
- fizično in /ali čustveno zanemarjanje;
- alkoholizem v družini;
- nevarno okolje za življenje (ni dovolj hrane, ni zavetja);
- nenehno poniževanje in nepredvidljivo obnašanje staršev/skrbnikov, ki otroka pahnejo v stalno stanje grožnje in nebogljenosti/nemoči;
- travma ob rojstvu, travma prezgodnjega rojstva, travma zaradi operacije (pri otroku, starem manj kot tri leta);
- …
Vse te nesrečne okoliščine lahko privedejo do čustvene otopelosti ...
Navsezadnje mati samohranilka, ki ima dve službi, da preživi družino, lahko naredi samo to – otopi do določene stopnje, da zmore svoj tempo in premaga utrujenost vsakdana. Ne glede na to, kako je nekdo močan – vsi potrebujemo odmor. Ampak če vemo, da nam ta ni na voljo, bomo pograbili edino možno rešitev z vidika preživetja: otopeli bomo, mogoče samo malo, toliko, da ne bomo občutili prevelikega napora in da bomo lahko nadaljevali, stvar izpeljali do konca.
Enako se zgodi osebi, ki je v zgodnjem otroštvu doživljala veliko stisk, predvsem v družinskem sistemu. Otrok je vedno ujet v dvojno muko, ko so ljudje, na katere se popolnoma zanaša, isti ljudje, zaradi katerih trpi in izkuša bolečino. Če v tem primeru otrok ne more pobegniti ali se ni zmožen boriti, je žal njegova edina možnost zamrznitev. Otopelost, odrevenelost (shutdown). Preneha čutiti.
Ampak otopelost telesa in njegovih občutkov in čustev ima hude telesne in čustvene posledice: duševne bolezni, kronično utrujenost in bolečino, avtoimune bolezni, srčne bolezni, nekatere vrste raka …
Duhovni obvoz
Čuječnostni paradoks v zdravljenju čutenja
Čutim, da rast in povečanje zanimanja za čuječnost kot prakso in za vse stvari, ki nam jih telo-um ponuja z namenom zdravljenja in uravnavanja kroničnega stresa in travm, nista naključje.
Toda pozor!
Izvajanje teh praks brez močne povezave s fizičnim telesom lahko povzroči, da travme in kronični stres (in z njimi tudi mi) obvisijo v zdravilnem peklu.
Te prakse so običajno privlačne, saj obvozijo težka in neprijetna telesna občutja, ki morajo biti sprocesirana po letih zatiranja. Pomembno je, da te prakse, ki jih izbereš, povežejo s tvojim telesom, njegovimi občutki (tudi umom) in da te ne zgolj nagovarjajo, da pobegneš telesnim občutkom, zato da bi se povzpel v 'svetlobo'.
Nevarnost tega duhovnega obvoza (spiritual bypass) in drugih z blaženostjo povezanih praks je v tem, da zastrupijo našo zmožnost čutenja in nas zavedejo v mišljenje, da smo se preobrazili – v resnici pa smo le fragmentirali (razdrobili) jedro svojega bitja.
Eden od zanesljivih načinov, da veš, da se ti je to pripetilo, je, da nič več ne čutiš čustvene bolečine, ampak hkrati tvoje fizično telo še vedno ni v redu, se ne zdravi, je vedno utrujeno, depresivno, anksiozno …
1. korak nazaj k ČUTENJU je ponovna orientacija k telesu
Ponovna orientacija je moj način, da ti povem: Pojdi nazaj v telo.
Razlog, zakaj je to tako pomembno, je, da ko pride do zdravljenja katerekoli oblike travme, kroničnega stresa in celo izgorelosti, si ujet v bolečih trenutkih (in samo toliko, da veš, boleči trenutki so lahko zavestni ali celo nezavedni) in rezultat tega je, da greš iz svojega telesa. Dobesedno ga ne čutiš več, ni ga več.
Disociiramo zato, da ne bi čutili nelagodja ali bolečine.
Ob tem izgubimo delček sebe. Zapremo se. Otopimo.
In samo toliko, da veš – takrat, ko so se te bolečine dogajale, je bilo super pomembno, da si otopel in zapustil svoje telo. To je obvarovalo tvojo psiho in celo telo! Prosim, zavedaj se tega. Ampak prevelikokrat ostanemo v tem izjemno toksičnem stanju živčnega sistema in čez čas nas zlomi.
Tukaj so 4 nasveti, kako priti ponovno v telo:
- Začni poslušati svoj dih.
In, prosim, ne spreminjaj ga. Samo opazi ga. - Ostani s svojim dihom in začuti svoja stopala na tleh.
To pomeni, da vključuješ dvojno zavedanje. Samo začuti pritisk svojih stopal na tleh, medtem ko opazuješ svoj dih. - Ostani s svojim dihom in čutenjem stopal ter dodaj še čutenje svojih rok.
Mogoče poskusi nežno ploskniti in začuti stik. Kože na kožo. Kosti na kost. Ne pozabi na dih in stopala! - Ostani s svojim dihom in čutenjem stopal ter rok in dodaj še oči.
Še naprej opravljaj korake od 1 do 3, ampak zdaj vključi še okolje. Poglej okoli sebe. Občuti, kako se tvoje oči pomikajo zelo zelo počasi. Nič, kar bi povzročilo omotico. Premikaj jih udobno, kot da bi opazoval čudovit morski prizor … Poglej svet.
Majhno opozorilo: za nekatere bo ta preprosta vaja izjemno lahka. Brez težav. Za druge pa bo večji izziv. Če se to zgodi tebi, vedi, da je to popolnoma NORMALNO v današnji družbi. Dejstvo je namreč, da nismo priklopljeni na čutenje. To stikalo je izklopljeno. Če spadaš v to skupino (in zaupaj mi, to je normalno) in je zate to, da ostaneš povezan, izjemno težko – vadi še močneje! Tvoje telo želi čutiti (in ozdraveti).
Se spomniš tistih dveh vrst travme, ki sem ju naštela zgoraj? Več ko je bilo v tvojem življenju travmatičnih izkušenj in kroničnega stresa, več dela in prakse bo treba vložiti. Mogoče potrebuješ samo malo več spodbude. Če je tako, mi piši (le v angleščini). To je moje delo – pomagati ljudem, ki ne čutijo, čutiti.
Preberi še:
- Zdrava agresija in jeza: način, kako odfrustrirati frustracijo
- Kaj je kompleksna travma in zakaj je ne moremo razrešiti v eni terapiji?
inspiracije