Poišči sočutje v sebi in zbudi 'ranljivo' moč!

Zakaj sem v življenju včasih, kljub temu da me sposobnost empatije in identificiranja spremlja že od malih nog, delovala v nasprotju s svojo intuicijo, ki me je brez izjeme nagovarjala k sočutnemu delovanju? Šele pred kratkim sem našla odgovor. Skrit je bil v skrinjici z 'ranljivo' močjo. Poskusila bom razložiti, kaj ta na videz kontradiktorna besedna zveza pomeni.

Oprostite mi za moj naslednji odstavek, ampak včasih, ko srečam koga, ki je poln samega sebe in za katerega že od daleč slutim, da mu denar ali pač samo vzvišeni ego dajeta pravico, da misli, kako so mu poznane vse resnice tega sveta, si mislim, pa daj no! Kaj, ko bi se vsaj malo ustavil? Prosim. Je možno, da tvoje mišljenje ni edino pravilno? Je možno, da si prehitro presodil situacijo? Samo hipec notranjega vpogleda bi bil potreben, da bi spoznal, kako utrujajoče je agresivno nastopaštvo do čutečih bitij. Ne glede na tovrstne izkušnje se vedno trudim vsakogar sprejeti brez obsojanja. Težko je le vedno znova umirjati lastni ego, ki hoče kričati in se za vsako ceno braniti. Ravnati z razumevanjem tudi v situacijah, ko je moj ego 'under attack', je naporno. A z ohranjanjem zavedanja, da takšna vedénja posameznikov izvirajo iz neodpravljenih vzrokov iz preteklosti ter družbenih vzorcev, ki nam 'narekujejo', kako ravnati, kar gre.

Vsak človek je sposoben osebnostno zrasti

Vsaj poskusiti. Oguljena fraza, ni kaj, ampak življenje je učenje … tudi učenje o sebi.

In vsako človeško bitje se rodi s sposobnostjo empatije. Čeprav se pri ljudeh, ki so bili žrtve na primer zlorab, fizičnih poškodb ali genetike, ta lahko razvije v manjši meri ali sploh ne, dejanja, ki so posledica človeške empatije, spremljamo vsakodnevno: moža, ki je tvegal življenje, da bi rešil potepuškega psa; žensko, ki je pod streho vzela brezdomca in ga nahranila; gasilec, ki je skočil v ogenj, da bi rešil dojenčka … Ljudje, ki se razdajajo za druge, ko jih v to nihče ne sili. Ko za njihovimi dejanji ni skritega motiva, na primer brezplačne propagande, ki prinese še večji dobiček in izkazovanje premoči nad drugimi ... Tudi take dobrodelnosti je žal veliko.

Kljub vsemu se zdi, da naš okrogli globus trpi za pomanjkanjem empatije

Zakaj, čeprav smo ljudje v osnovi dobra, ljubeča in sočutna bitja, 'pokvarjena' manjšina prekaša in nadvladuje dobro veličino? Zato, ker se vedno vse vrti okrog denarja in moči. Manjšina v boju za prevlado nad drugimi včasih uporablja prisilne, vedno pa še na videz neprisilne, spontane aparate, ki jih imenujemo diskurzi in ideologije. To so izjemno priročna orodja za (ne)namerno izkrivljanje resnic in vrednot, nanje pa smo vse premalo pozorni, saj se jih večinoma sploh ne zavedamo.

Naše delovanje je pogojeno z 'željami' družbenega sistema, v katerem žal prevladuje agresivno delovanje pred občutenjem.

Z agresivnostjo tu ne mislim nujno in neposredno na pretepanje, streljanje, ubijanje, besedne dvoboje in podobne stvari. Preprosto gre za to, da je zelo pomembna zmaga nad drugimi. Zmaga na silo, s katerimkoli orodjem, po egoističnem načelu. Ne nujno s fizičnim nasiljem, lahko s čustvenim nasiljem nad samim seboj ali nad drugimi ali pa s premetenim zavajanjem in prepričevanjem o tem, kaj naj bi bilo za nas najboljše in pravilno, v resnici pa je najboljše in pravilno le za tistega, ki prepričuje.

Do ciljev se vzpenjamo, ne da bi sebe in druge občutili z ljubeznijo in razumevanjem

In takšne zmage celo nagrajujemo, jih postavljamo za vzor. Vsepovsod: v službi, profesijah, šoli, športu, materialnih dobrinah, celo v medsebojnih odnosih. Recimo, agresivna stranka je sposobna izsiliti popust sebi v korist. Posiljena, nastopaška oseba je sposobna vsiliti nakup tudi tistemu, ki tega pravzaprav noče, in tako napredovati na delovnem mestu …

V splošnem velja, da močnejši premaga šibkejšega

Pri tem pa beseda močnejši največkrat ne vključuje instanc razumevanja, sočutja, samorefleksije in ljubezni.

To je tista gola moč, ki temelji na egoizmu in nam povzroča toliko gorja. 'Ranljiva' moč pa vsebuje vso človeško toplino in temelji na načelih naše čiste duše. Ta nas bo vodila v korenite spremembe in nam dovolila, da bomo ljudje močni po načelih čiste ljubezni, ki izvira iz nas samih.

Tudi sama sem včasih mislila takole: če ne bom zmagala, nisem dovolj dobra. Če nisem dovolj lepa, odpadem. Če nisem dovolj inteligentna, ostanem v ozadju, sem suženj. Če nisem dovolj samozavestna in pogumna, propadem. Če nimam denarja, sem luzerka.

Tako razmišljamo, ko si skušamo zgraditi pozitivno prihodnost, ne zavedamo pa se, da nam zmaga, ki jo bomo dosegli brez posluha do sebe in drugih, četudi bo povsem v skladu s pričakovanji družbe, dolgoročno ne bo prinesla ne sreče, ne miru, ne zadovoljstva.

To spoznanje me je prepričalo o pravilnosti mojega intuitivnega čutenja iz otroštva. Odkar pomnim, se mi je dozdevalo, da zahodnjaki izkrivljamo lastne vrednote svobode, ljubezni, enakosti, dostojanstva. Le razložiti si nisem znala, kako in zakaj. Kako je mogoče, da je na svetu toliko krivic, žalosti, bolezni, vojn, če je naš zahodni vrednotni sistem, ki se z globalizacijo vsiljuje malodane po vsem svetu, tako zelo dober in neovrgljiv? So res za vse krivi tisti drugačni, po našem mnenju manj civilizirani družbeni sistemi? Ne, zagotovo ne. Tudi mi se jim vsiljujemo na silo! Soodgovorni smo prav vsi, a o tem več kdaj drugič. To, kar želim povedati danes, je, da nas na naši poti ljubezni, sočutja in sprejemanja pogosto ovirajo v naše možgane vkoreninjeni vzorci razmišljanj in prepričanj, ki jih imamo za samoumevne in jih težko prepoznavamo kot kaj drugega, čeprav so nam v resnici vsiljeni od zunaj.

Ob vsem tem pa nas ovira še strah, ki se mu ne znamo postaviti po robu.

V osnovni šoli sem imela sošolko, ki je bila zelo prikupna. Zakaj jo je nekaj deklet vzelo na piko, ne vem, toda zahrbtne zbadljivke in grde opazke, ki so letele nanjo, ko je ni bilo v bližini, so bile skrajno neupravičene. Spominjam se, da sem se temu opravljanju pogosto pasivno pridružila. Nisem se postavila zanjo, ampak sem s tišino pritrjevala in poglabljala to grdobijo. Dobro sem vedela, da ne ravnam prav. Čeprav mi je bilo komaj deset let, se še vedno živo spominjam občutka, ki me je opozarjal na to. Bilo je sočutje. Vedela sem, kako se počuti, in ne bi si želela biti na njenem mestu. Bilo mi je hudo, želela sem zakričati, naj že enkrat nehajo, a sem bila kar tiho! Zakaj? Verjela sem, da moram biti pri vseh priljubljena! Želela sem si, da bi me imeli vsi radi.

V tem primeru je ravnanje v neskladju z empatijo spodbudil moj strah, ki je izviral iz nepoznavanja same sebe. Strah pred nesprejetostjo, zavrnitvijo. Strah. Ker se nisem znala z njim spopadati in ker si še nisem znala prisluhniti.

Da sem to spremenila, sem se morala začeti poglabljati vase. Poiskati svojo notranjo moč in ne šibko podlegati dražljajem iz okolja. Na mojo bolestno željo po potrjevanju, po ugajanju drugim, ki me je zavirala pri osebnostni rasti, me je kasneje opozoril neki psiholog, ki mi je takole vulgarno pripomnil: »Ti bi požrla tudi drek, da bi ugajala drugim, kajne?« Pustil me je popolnoma brez besed. Res je bilo tako!

K njemu sem se sicer zatekla po pomoč pri odločanju, ali nadaljevati študij, ki me je pripravljal na poklic, za katerega sem ugotavljala, da me bo psihično preveč izčrpaval. Ker se moja duša preprosto ni zmogla prilagajati dejstvu, da bi včasih morala biti tudi nečuteča in brezbrižna. Psiholog me je takrat prepričal, da me dokončanje tega študija ne bo obsodilo na ta poklic in da mi bo kvečjemu odprlo številne poti, med katerimi bom lahko izbirala. Kako prav je imel! A bila je ena težava. Jaz sem ga ubogala, ker nisem bila sama sposobna sprejeti odločitve. Nisem si dovolj zaupala in, kar je najpomembneje, nisem znala ali upala prisluhniti svojemu notranjemu jazu. Več let po končanju študija sem se spraševala, zakaj se nisem odločila drugače. Samo to mi je rojilo po glavi. In kar nekaj let sem potrebovala, da sem spoznala, da blodim v blodnjaku nesmisla. Kaj, če bi, in kaj, če ne bi? Zaboga. To vendar sploh ni pravo vprašanje! In sem doumela, da je vse tako, kot mora biti. Nič ni bilo narobe.

Ta študij, ki je bil zame tako napačen, mi je dal točno tisto, kar sem najbolj krvavo potrebovala. Da sem odprta za spremembe in različne vidike življenja.

Kdo bi si mislil, ha!? Je že moralo biti tako, mar ne? Moč za spremembe pa je vedno v meni. In tako pač zdaj lovim cilje s svojo 'ranljivo' močjo, ki, da, vključuje tudi obzirnost, spoštovanje, razumevanje, sočutje, sprejemanje in razdajanje. Nikakršne drugačne moči ne želim imeti.