Danes pa malo o pogumu. Kaj pogum sploh je? Ko govorimo o pogumu, večina pomisli na neustrašnost in drznost. Predvsem, da si drznemo narediti tisto, kar si srčno želimo. A da bi se pogum lahko v popolnosti izrazil, si moramo najprej priznati resnico.
Najprej si moramo prenehati zatiskati oči in pogledati skozi iluzijo. Priznati si realno sliko situacije ali odnosov. Kakšna je resnica v tej situaciji? Včasih gledamo z rožnatimi očali na situacije in ljudi, ker se bojimo priznati si resnico. Čeprav nas vsi znaki opozarjajo, da tako ne gre več naprej, se naredimo gluhe in povozimo vse opozorilne znake. Seveda nas bosta telo in intuicija vedno bolj opozarjala. In če najprej sebi ne priznamo resnice, če 'požiramo' zavoljo miru, bomo zboleli mi sami. Na nezavednem nivoju bomo zamerili sebi in se jezili nase, ker nismo postavili meja drugim. Da postavimo sebe na prvo mesto, je potreben pogum.
Postavljanje meja je pomembno, saj s tem pokažemo drugim, da spoštujemo sami sebe. Ko nikomur (niti staršem, partnerju, šefu, otrokom ali prijateljem) ne dovolimo hoditi po nas, ko ne dovolimo poniževanja, nespoštovanja, manipulacije in izkoriščevanja, smo zmagali. Ko sta nam naš lastni mir in spoštovanje do sebe pomembnejša kot to, komu se bomo zamerili. Ko vam drugi zamerijo in se jezijo na vas, vas skušajo manipulirati, da bi ravnali po njihovo. Ko enkrat tega ne dovolite več, boste resnično videli, komu je mar za vas in vas sprejema takšne, kot ste. Ne da bi vas želeli spremeniti po svoje. In zato je zagotovo potreben pogum.
Prav tako je pomembno, da smo dovolj pogumni in vprašamo za pomoč in podporo. Pogum ne pomeni, da moramo vse reševati sami in se pretvarjati, da smo neustrašni. Še zdaleč ne. Pogum je vprašati za podporo, pomoč in nasvet, čeprav smo na smrt prestrašeni. Vsi se soočamo s strahovi. Kdor trdi drugače, laže. A lahko vam iskreno povem, da ko sem najbolj občutila strah in ko sem bila v največjem krču, sem zbrala tistih 20 sekund norega poguma, da sem naredila korak v želeno smer. Izgubiti tako nisem imela česa, razen strahu.
In ja, ego in um znata zelo napihnit stvari. A vprašajte se... bi radi ostali v tem krču ali pa zberete pogum in se premaknete iz njega? Lahko samo povem, da je zares osvobajajoče. Ko naredite to, vzamete vso svojo moč nazaj. A nikar mi ne verjemite na besedo... vedno vse sami preverite...
In seveda, nenazadnje je pogum tudi to, da sledite svojim sanjam in svoji resnici, tudi če se drugi ne strinjajo z vami. A vedite, da vaša pot je le vaša pot. Ni prava, niti napačna. Ne morejo drugi razumeti, kaj vi čutite ali veste. Ne potrebujete dovoljenja drugih ljudi, da živite življenje na svoj način. Vse prevečkrat opažam, da se ljudje obremenjujejo, kaj bodo starši rekli, kaj bo rekla okolica, otroci, partner...? Vse preveč ljudi skuša osrečiti druge s svojo nesrečo. In menim, da je čas, da se to spremeni. Nehajte živeti življenje drugih ljudi!!! Kdo živi vaše življenje? Kdo živi vaše sanje? In ne... starost, spol, izkušnje... to s tem nima nobene veze. Nikoli, ampak res nikoli ni prepozno, da živite življenje na svoj način!!! Če ne zdaj, kdaj? Če ne vi, kdo?
Vse kar potrebujete, da to dosežete, je le 20 sekund norega poguma. Če vam ga primanjkuje, ga z veseljem podarim.
inspiracije