Kot kažejo različni viri in raziskave, je občutek osamljenosti med ljudmi v porastu. To je skrb zbujajoče, saj kaže, da kot skupnost in kot posamezniki korakamo v smer, ki ne obeta nič prijetnega.
Potrebno pa je ločiti med samoto in osamljenostjo, ki traja daljši čas. Na tem mestu, torej pripovedujem o osamljenosti, ki traja dlje časa in negativno vpliva na naše čustveno stanje in doživljanje sebe in sveta. Gre za globok občutek, da smo povsem sami in da nikogar „tam zunaj“ ni za nas, morda imamo tudi občutek, da nikomur ni zares mar za nas. Osamljenost bi lahko opisali kot težo, ki nas spremlja, a hkrati kot občutek praznine, ki mu ni konca. Osamljeni so lahko samski posamezniki, kot tudi ljudje v odnosih. Tukaj ni popolnoma nobene razlike.
KAKŠNI SO RAZLOGI ZA KRONIČNO OSAMLJENOSTI?
Človek, ki ga prežema kroničen občutek osamljenosti bo brez terapevtske podpore težje naredil sam korak naprej in se zares odprl, saj se pogosto hkrati lahko bori tudi z nezaupanjem do ljudi, sveta, različnimi strahovi in dvomi, morda tudi depresijo in nemočjo. Le-to je lahko povezano s slabimi izkušnjami iz preteklosti ali z dvomi o sebi. Pogosto se k temu pridružita še nizka samopodoba in samozavest. Krog osamljenosti je tako sklenjen. Kronično osamljen človek v resnici trpi. Pri tem opažam še eno težavo, in sicer, ko posameznik doseže zgornjo mejo težkih negativnih občutenj se odloči in poišče pomoč, ko je kanček boljše pa le -to opusti in težki občutki osamljenosti se kmalu vrnejo. Kot bi iskali instant rešitve, a teh v celjenju čustvenih ran žal ni. Celjenje čustvenih ran zahteva svoj čas in predanost procesu.
Tukaj počasi pridemo do razlogov za kronično osamljenost. Kot večina negativnega čustvenega doživljanja, ima tudi osamljenost izvor v otroštvu in v odnosih ter vzdušju v primarni družini. Če zelo posplošim, smo najverjetneje osamljenost doživljali že kot otroci. Pogosto ob čustveno nedostopnih starših oz. starših, ki se niso znali ali zmogli uglasiti na naše čustvene potrebe. Tako smo na nek način čustveno zares ostali sami in s tem občutkom gremo naprej v odraslo dobo. Iščemo pri partnerjih, prijateljih itn. A v resnici nam tega nihče zares ne more dati. Danes si lahko damo le mi sami. Kako – o tem malce kasneje. Prav zaradi opisanega vikend seminarji ali nekaj obiskov terapevta lahko pomagajo le trenutno, da si malce opomoremo. Če pa zares želimo izkoreniniti osamljenosti in si urediti življenje ter začutiti polnost življenja in svojega smisla in poslanstva, se je potrebno predati terapevtskemu procesu in v njem vztrajati.
ČUSTVENO OKREVANJE SE ZAČNE, KO SMO ISKRENI DO SEBE V DOBREM IN SLABEM
Naši starši so nam dali, kar so nam zmogli (ali hoteli) dati glede na svojo preteklost in izkušnje s svojimi starši. Izkušnje z njimi zares ne moremo spremeniti, niti ne njih samih. Najbolj zdravilno je, da odpustimo in sprejmemo starše takšne kot so. Svojo energijo pa usmerimo v tisto, kar nam bo zares prineslo rezultate: lahko spremenimo le sebe in svoje doživljanje in edin to nam lahko prinese daljnosežne učinke. Ob tem bi rada poudarila, da ko pišem, pišem o čustveni osnovi, ki smo jo ali je nismo prejeli od staršev. Naši starši so nam materialno lahko dali vse in še več, a to še vedno ne pomeni, da so bili tudi čustveno prisotni za nas. To poudarjam, ker pri (slovenskih) strankah opažam, da jih to dejstvo pogosto zelo zmede. Povejo, da so bili starši krasni, da so jim dali vse, da so zelo delali za to… Ko pa začnemo raziskovati, pa prihajajmo do številnih zamer, jeze, občutkov krivde in drugih nerazrešenih čustvenih vsebin v odnosu s starši, ki so znak, da je te odnose morda potrebno začeti razreševati. In te vsebine se danes oglašajo v odnosih z drugimi, v našem počutju. Spoznavajo, da niso bili videni, slišani, pomembni ali celo dovolj vredni …in to še danes boli in vse to so začetne faze čustvenega okrevanja – popolna iskrenost do sebe je ključna, če želimo predelali čustvene rane.
OSAMLJENOST IZGUBLJA MOČ, KO RAZVIJAMO SOČUTJE DO NOTRANJEGA OTROKA
Notranji otrok je naš aspekt. Velim del nas samih. Nosi vse, kar smo doživeli kot otroci. Vsa ta občutja so še danes z nami. Shranjena v telesu, možganih. Kar nismo zmogli predelati, ko smo bili otroci (ko smo zamrznili čustva, disociirali, ko so nastale čustvene blokade, travme ali ko smo čustva potlačili, da smo preživeli in ustvarili obrambe – ker ni bilo prave čustvene podpore za nas) lahko predelamo danes. To je ključno vedenje. A ne iz danes na jutri z enim online seminarjem. To je proces, pri katerem je potrebno vztrajati in se predati. Biti zvest sebi. Čustvene rane in notranjega otroka lahko pozdravimo. Do neke mere lahko delamo sami. A ključni premiki se zgodijo ob podpori ustreznega terapevta, ki za vas drži ljubeč in varen prostor, da se lahko predela zastalo in da se lahko začnete osvobajati…
KAJ O OSAMLJENOSTI PRAVI TRANSPERSONALNA HIPNOTERAPIJA?
Transpersonalna hipnoterapija pravi, da je izvor vsega trpljenja nepovezanost s svojo čisto esenco, s svojim bistvom. Da trpi človek, ki je odklopljen od svoje čiste duhovne esence. Da nas ponovno povezovanje in vračanje k sebi postopoma polni z življenjem in to omogoča čustveno samo-zdravljenje in preseganje trpljenja. S transpersonalno hipnoterapijo se vračamo k sebi in zdravimo svoje ranjene delčke, iščemo izgubljene ter jih integriramo nazaj k sebi… Rezultat je polnost, zadovoljstvo, mir, sreča…
inspiracije