Te dni je spet modno brati Petersona. Še posebej po zadnji debati z Žižkom (in vseh, ki so tej sledile). O stališčih kontroverznega Kanadčana bi lahko debatirali ure in ure, se delili na njegove privržence in nasprotnike in počeli vse, kar sodi k takim debatam. A to ni namen tega zapisa. Tukaj želimo izpostaviti nekaj drugega. Rdečo nit njegovih nasvetov.
Kot ugotavlja dr. Žiga Turk v spremni besedi slovenske izdaje njegovih 12 pravil za življenje, je to nič manj kot ugotovitev, da se je treba samozavestno postaviti zase in stvari vzeti v svoje roke. Le tako lahko spravimo v red svoje življenje. Da je torej treba nekaj storiti. In ne čakati, da drugi to storijo za nas. Ali pa za vse slabo v življenju kriviti vse druge.
Ne, sami moramo v akcijo. In se premakniti. To je njegovo glavno sporočilo. In to je natanko to, o čemer piše tudi Učbenik uspeha.
Seveda, saj je, kot ugotavljajo tudi drugi avtorji, življenje le 10% tega, kar se nam zgodi in 90% tega, kako na to odreagiramo, Peterson pa nam to ponazori s čisto konkretnimi (in morda nekoliko brutalnimi – pač čisto po njegovo) primeri.
Recimo; če grem kot suhljat mulc po plaži z dekletom pod roko, do mene pa pristopi mišičast nasilnež in me pred njo poniža, imam dve možnosti. Lahko se nekam zavlečem in objokujem ta dogodek (in ga vedno znova in znova podoživljam in travmiram in ostanem mevža vse življenje). Lahko pa si kupim uteži, začnem trenirati in dobim mišice tudi jaz. In potem tistemu lumpu pokažem, kar mu gre (ali pa storim karkoli drugega, da me ta dogodek iz otroštva ne bo več moril). To je to. Saj vendar imam izbiro; lahko sem žrtev stvari, ki se mi pripetijo, lahko pa se po njih poberem in udarim nazaj. Isti dogodek, dva razultata; a.) mulc s travmami za vse življenje ali pa b.) mulc ki je dobil po nosu, a je zaradi tega storil to in to (karkoli pač to je) in prav zaradi tega dogodka zrasel.
Sami imamo izbiro. Vedno!
Njegov drugi primer iz 12 pravil je še bolj nazoren; ko je orkan Katrina zadel New Orleans in je mesto potonilo pod valovi, je bila to naravna katastrofa? Nizozemci pripravljajo svoje nasipe za najhujša neurja desettisočletja. Če bi v New Orleansu sledili njihovemu zgledu, se tragedija ne bi zgodila. Pa ne, da niso vedeli. Protipoplavni zakon iz leta 1965 je terjal izboljšanje sistema nasipov, ki so držali jezero Pontchartrain. Sistem naj bi dokončali do leta 1978. Toda štirideset let pozneje je bilo opravljenih samo 60 odstotkov del. Namerna slepota in korupcija sta potopili mesto.
Orkan je dejanje boga. Toda nepripravljenost nanj, ko se dobro ve, da se je nujno treba pripraviti – to pa je greh…
In tako naprej… Ponovno imamo dogodke, na katere ne moremo vplivati. Ki se nam zgodijo sami. Peterson jim v tem primeru pravi kar dejanje boga. Lahko pa jim rečemo tudi usoda, muhasto življenje, smola, karkoli onkraj naše zmožnosti vpliva. Tu ne moremo nič. Tu smo nemočni. Kar pa lahko storimo (in to je edino, kar lahko storimo), je naša reakcija, naš odgovor na tisto stvar, ki nas doleti. Po tem ko se že zgodi (mulc na plaži), ali pa še preden se zgodi (kot v neworleanskem primeru).
To je to. O tem govorimo. Lahko smo žrtev in vztrajamo v vlogi žrtve (leta in leta, morda celo vse življenje), lahko pa rečemo hudiča, to je bilo pa res grozno, ampak ta zgodba se tako ne bo končala! In potem gremo v akcijo.
Kot pravi Rocky Balboa svojemu sinu, sploh ne gre za to, kako močno lahko udariš, ampak koliko močne udarce lahko preneseš in greš kljub temu dalje. Samo za to gre. Da se nehaš imeti za žrtev. Zakaj nam je tako všeč trilogija (no ja, ni več trilogija, ampak ko je pisal Stieg Larsson je to še bila trilogija) o dekletu z zmajskim tatujem? Ravno zaradi tega. Ubogo Lisbeth Salander življenje grdo premetava, dekle doživlja krivice na vsakem koraku; od skrbnikov, države, policije, kriminalcev, praktično od vseh. In kaj stori? Poklekne, se zjoče in smili sama sebi? Hell no! Vžge nazaj. Vsakič. Vedno znova in znova!
Samo za to gre. To je naše življenje. Naš svet. In mi moramo voziti skozi njega, tudi če nas doletijo grde stvari (sicer pa… kdo pa pravi, da bi se nam v življenu morale dogajati same lepe stvari?).
Pa če se na koncu vrnemo k omenjenim 12 pravilom. Takole Kanadčan pravi o svetu; … svet je še vedno tukaj, z vsemi svojimi strukturami in omejitvami. Ko se pomikate z njim, bodisi sodeluje, bodisi nasprotuje. Vendar lahko plešete z njim, če je vaš cilj plesati – in morda lahko celo vodite ta ples, če premorete dovolj sposobnosti in elegance. To ni teologija. To ni misticizem. To je empirično znanje. Ničesar čarobnega ni pri tem – oziroma ničesar bolj od že zdaj prisotne čarobnosti zavedanja…
inspiracije