Parkelj je mitološko bitje, podoben hudiču ali demonu, ki (v igrah in zgodbah) pogosto spremlja svetega Miklavža.
Ljudska navada je, da okoli Miklavževega (6. december) Miklavž deli otrokom dobrote, parkelj pa jih straši in zganja hrup z verigami.
Parkelj je prav tako upodobljen na mnogih prazničnih čestitkah.
V prazničnem času okoli Miklavževega je priljubljen posladek tudi pecivo v obliki parklja.
Čeprav se videz parklja od države do države nekoliko razlikuje, ima povsod podobne glavne značilnosti. Ima kosmato telo, pokrito s črnimi ali rjavimi dlakami, ki ga dopolnjuje dolg, prav tako dlakav rep. Na nogah ima preklana kopita ali parklje, v nekaterih kulturah tudi kremplje. Glavo mu krasijo rogovi. Iz ust se mu vije dolg, rdeč, včasih tudi preklan jezik. V nekaterih kulturah ima tudi dolge ostre zobe, podobne vampirskim.
Sveti Nikolaj in čas demonov
Sveti Nikolaj oz. v slovenski različici Miklavž, ki ima god 6. decembra, je eden najbolj priljubljenih svetnikov. Na Slovenskem mu je posvečeno največ cerkva, blizu dvesto. To priča o tem, kako priljubljen je bil ta svetnik. Pri tem pa se vendarle vprašamo od kod ta priljubljenost skozi stoletja? Poznamo vrsto svetnikov, katerih legende niso nič kaj manj znamenite, pa se vendar niso tako zelo priljubile in obdržale. Razlog za to je dejstvo, da se je svetnik spojil s prejšnjimi, močnimi staroverskimi verovanji in običaji, ki so bili v navadi v praznovanju v novembrskih in decembrskih dneh. Zato moramo najprej obravnavati izročilo o svetem Miklavžu, kateri lik v ljudski folklori nima dosti skupnega s prvotnim svetnikom.
Svetnik velja za zaščitnika mornarjev in ribičev. V slovanskih državah najdemo eksplicitne primere prav na Poljskem in pri vzhodnih Slovanih, kjer svetnik velja za zavetnika živine, konj in ovac. Njegov god je sovpadal z obdobjem, ko so se volkovi začeli zbirati v krdela in pričeli napadati vasi in povzročati škodo. V severovzhodni Poljski so zato, da bi jih svetnik uslišal in zavaroval, ljudje prinašali lan, konopljo in perutnino in jih kot daritev polagali na oltar.
Prav tako se kot marsikateri drugi zimski obhodnik, na primer sveta Lucija, pojavlja v zimskem času zato, ker je to po arhaičnih pojmovanjih obdobje duhov. Na zemljo se vračajo duše prednikov. Svetnik je veljal tudi za prenašalca umrlih duš na drugi svet.
Miklavžev sprevod ali spremstvo
S pokojniki pa je povezan tudi Miklavžev sprevod, ki nima s svetnikovim življenjem in njegovimi legendami nobene povezave.
Imamo pa na slovenskem območja, kjer ob večerih okoli Miklavževega Miklavža samega ni, ampak straši samo njegovo spremstvo. Takšne primere poznamo na Koroškem, kjer so okoli Miklavževega hodili od hiše do hiše samo miklavži. Našemljenci, ki so predstavljali rajnike in druge demone so se po krščanskem pojmovanju spremenili v hudobne demone
Tako so nastali tudi hudiči ali parkeljni. Parkelj je v osnovi krampus, germanski lik ki je pridobil tudi krščansko vsebino. Na to nakazuje tudi samo ime parkelj, ki je germanskega izvora in ne izhaja iz poimenovanja stopal pri nekaterih živalih, temveč je prevzeta beseda iz nemščine »Bartl« (brada), ki naj bi označevala »bradača« oz. »tistega, ki ima bradico«. Predstava izhaja iz srednjeveških predstav hudiča kot hibrida med človekom in kozo..
Našemljenci nastopajo še danes, le da se je resna obrednost po pokristanjevanju umaknila burkeštvu. Nobenega dvoma ni, da so bili divji obhodi velik trn v peti za Cerkev v prvih stoletjih. Kako velike korenine imajo te šege, vidimo še danes, saj jih nad tisoč let Cerkve ni moglo izkoreniti, ampak jih je morala prilagoditi sebi v prid.
inspiracije