Opažam, da ljudje mešajo pojma "imeti otroka v sebi" in "notranji otrok". Procesi, ki se dogajajo v nas niso otipljivi, vidni, in jih skušamo z besedami čim bolje opisati. Podani in sprejeti opisi so subjektivni, zato včasih pridemo do rezultata, kot v igrici "telefon". Začetni stavek je precej drugačen od končnega.
Notranji procesi so pretakanje različnih frekvenc energij. Čustva so prevedene frekvence teh energij, da jih razumsko lahko opredelimo in opišemo. Tudi izraza "imeti otroka v sebi" in "notranji otrok" sta le izraza, s katerimi opišemo in spreminjamo notranje doživljanje, ki se v reagiranju, razpoloženju, počutju, zdravju, uspehu, zadovoljstvu kaže navzven.
Izraz "imeti otroka v sebi" pomeni, da kot odrasli čutimo otroško brezskrbnost, razposajenost, željo po odkrivanju, raziskovanju, iskanju zaklada, imeti iskrice, nagajivost, narediti nekaj izven "pravil" odraslosti, narediti to, kar otroci lahko delajo, za odrasle se pa to ne spodobi ali ni primerno. Saj smo vendar odrasli. Če imate dobro vizualizacijo, "otroka v sebi" lahko vidite kot otroka, ki je nasmejan, razposajen, ki se želi sprehajati po dežju brez dežnika, skakati po lužah, plezati po drevesih, se voziti na vrtiljaku, se kotaliti po hribu, valjati po travi, opazovati mravlje, božati ježa, skakati od veselja in sreče, razgrajati, jesti na kavču pred televizijo, iti spat z neumitimi zobmi … Z otrokom v sebi za nekaj časa pozabimo na skrbi vsakdana, položnice, kredite, hipoteke, zahteve v službi, pričakovanja okolice, biti ustrezen, biti dovolj dober, če ne celo odličen … S tem nevtraliziramo vsakdanji stres, adrenalinski stres, manj možnosti je, da bomo izgoreli ali pregoreli, dvigujemo frekvenco življenjske energije. Otrok v nas je v celem telesu, v vsaki naši celici in tam tega srečnega, nabritega, razposajenega otroka tudi pustimo.
"Notranji otrok" pa je povezava z našo dušo. Tudi notranjega otroka lahko vidite ali vsaj zaslutite, kakšen je in kako izgleda. Je pa takšen, kakršne so v nas energije, do katerih z razumom ne pridemo. Obrambni mehanizmi nas ščitijo, kar je dobro, po drugi strani pa preprečujejo, da bi te energije odstranili, ko bi to zmogli. Dogaja se, da se razumsko prepričamo, da smo srečni, ko pa poiščemo notranjega otroka, je ta žalosten in nesrečen. To pomeni, da smo žalost potlačili globoko v sebi in z razumom do nje ne pridemo, pridemo pa z notranjim otrokom. Notranjega otroka potolažimo, povemo mu vse, kar želi slišati, in ga odpeljemo na področje srca. Ob srcu mu naredimo varen, topel prostor, kje bo doma. Ne nalagajte ga na srce in ne dajajte ga v srce, ker srce s tem obremenite. Notranji otrok je torej "vidno in otipljivo" orodje s katerim lahko zelo hitro in učinkoviti pozdravimo rane preteklosti, izboljšamo samopodobo in damo sebi to, kar bolj ali manj uspešno iščemo pri drugih ljudeh in v svetu. Notranji otrok tudi ni vedno otrok, ampak je lahko deklica, dekle ali ženska, oz. deček, fant ali moški. Če se vam je v odrasli dobi zgodilo nekaj hudega, lahko te rane, žalost, bolečino, razočaranje nevralizirate samo z odraslo osebo, ki se ji je to zgodilo, ne pa z otrokom, ki te izkušnje nima. Če se boste podali na iskanje notranjega otroka, boste vedno znova in znova našli različno razpoloženega in različno starega. Vedno znova in znova ga potolažite, odpeljite do prostora, ki ste ga naredili ob srcu in ga združite z notranjim otrokom, ki je že tam, ker imamo eno energijo duše in enega otroka različne starosti.
Tudi ko notranjega otroka obiskujete, je lahko včasih otrok, včasih pa odrasla oseba. Odvisno je od namena vašega "obiska".
Želim, da najdete otroka v sebi in se mu občasno prepustite, in želim, da najdete notranjega otroka in mu poveste vse tisto, po čemer hrepeni.
inspiracije