Veliko staršev (predvsem mame) delajo veliko napako, ko svoje otroke postavijo na prvo mesto. Odrekajo se vsemu zavoljo otrok – svojim potrebam, svojim željam in sanjam – in vse stavijo le na otroke. In s tem sebi, partnerju in otrokom delajo veliko krivico. In če ste do zdaj to počeli, ne želim, da obsojate sami sebe. Delali ste najboljše, kot ste lahko. Želim vam le pokazati, kakšne dolgoročne posledice imajo vaša/naša dejanja.
Zakaj ni dobro postaviti otroka na prvo mesto?
Pa poglejmo, zakaj to ni dobro. Prvo kot prvo učimo otroke, da bodo vedno na prvem mestu, kar lahko privede do posesivnih in odvisnih otrok, ki se sami v družbi ne bodo znašli najbolje. Nenehno bodo pričakovali, da jih bodo tudi drugi ljudje vedno postavili na prvo mesto. Da se svet vrti le okoli njih. A življenje ne deluje tako. Poleg tega otrok ne upošteva vaših potreb in potreb vašega partnerja, ki so prav tako pomembne. S takim načinom vzgajamo egocentrike, ki se za druge ne zmenijo najbolj. In posledično odrastejo v egocentrične odrasle osebe, ki tudi v partnerskih in drugih medsebojnih odnosih pričakujejo, da se bo vse vrtelo okoli njih. Take osebe niso pripravljene, niti ne znajo upoštevati želja in potreb drugih. Ker verjamejo, da je tako prav. In take osebe bodo v odnosu želele popoln nadzor, kar posledično privede do nezdravih in manipulativnih odnosov.
Po drugi strani, ko otroka postavimo na prvo mesto, pred sebe in partnerja, postanemo njegov suženj. To posledično privede do izgorelosti, saj nas najeda občutek krivde, da nismo dobri starši. A tudi na letalu mora mama ali oče najprej sebi natakniti masko, šele nato otroku. In enako je v vsakdanjem življenju. Če se mi v svoji koži ne počutimo dobro, če si ne vzamemo časa zase in za svoje potrebe, bomo slej ko prej pregoreli. In to ne koristi nikomur. Ne vam, ne partnerju, še najmanj pa otrokom.
Iztrošen in izčrpan starš je tečen in siten starš, kar se posledično odrazi tudi na družinskih odnosih (vedno več prepirov). Od 24 ur dnevno vam pripada najmanj ena ura počitka zase. Razdelite opravila, naučite otroke, da ste tudi VI pomembni! Ne ujčkajte otrok, ne delajte stvari namesto njih. Kar lahko naredijo sami, naj naredijo. Vključite jih v vsakodnevna opravila (seveda upoštevajte njihovo starost). Otroci, kjer starši naredijo vse namesto njih, v življenju ne dosežejo veliko. Jim res želite dati tako popotnico za v svet? Prav tako vključite partnerja v opravila. Ne delajte vsega sami, niste suženj. Partnerski odnos je prav to … partnerstvo dveh posameznikov, ki drug drugemu pomagata in se podpirata. V nasprotnem primeru to ni zdrav odnos.
Veliko odnosov se ohladi in konča, ko otroci odidejo iz gnezda
To pa predvsem zato, ker večina ne vlaga v odnos s partnerjem. In marsikateri starš je na koncu razočaran, saj se njihovi lastni otroci, za katere so se tako močno žrtvovali, zanje sploh ne zmenijo več. Na stara leta ostanejo sami in osamljeni, brez partnerja in otrok. Ukvarjajo se le z otroki, jim vse vtaknejo v rit, partnerja pa zanemarjajo. Posledično se partner čuti nevidnega in nepomembnega.
Seveda se marsikaj spremeni, ko pridejo otroci, a vaš cilj naj vam bo tudi ohranjanje partnerskega odnosa. Najprej vi, nato partnerski odnos in nato otroci. Kar ne pomeni, da otroci niso pomembni. So na prioritetni listi, vsekakor, a niso najpomembnejši. Odnos starš-otrok mora biti obojestranski. Obojestransko spoštovanje, razumevanje in sprejemanje. A žal dostikrat ni tako, saj starši s svojo pretirano naklonjenostjo in posesivno ljubeznijo (ne vsi) zadušijo otroka in iz njega naredijo čustvenega invalida, ki ni sposoben zdrave presoje. Pri takih otrocih se posesivnost spremeni v odvisnost in iščejo nenehne potrditve od drugih.
Otroci si bolj kot karkoli želijo srečne starše
Seveda bodo preizkušali meje in testirali oba, tako mamo kot očeta. A če si s partnerjem vzameta čas drug za drugega, če sta iskrena drug z drugim, če si stojita ob strani tudi pred otroki (ne spodbijata drug drugega), bodo tudi otroci slej ko prej nehali testirati, saj bodo videli, da držita skupaj. In to vaju bo še bolj povezalo in utrdilo odnose v družini.
Ne obremenjujte se s sodbami drugih ljudi. Dober ali slab starš je le sodba. Ko ustrezamo nekim pravilom, kaj pomeni dober, smo 'dobri' starši v očeh drugih. Ko smo zunaj teh okvirjev, smo v očeh drugih 'slabi' starši. Če niste pripravljeni v tujih očeh in očeh svojih otrok biti slab starš, potem boste trpeli vi sami. Ker s tem predate moč njim in vas prek nje lahko manipulirajo.
Vedeti morate, da se vedno najde nekdo, ki vas bo obsojal, ne glede na to, kaj vse naredite. Tudi otrok vam bo kdaj rekel, da ste slab starš, ker je to le eden od načinov njihove manipulacije. In če vas to prizadene, vas le zaradi tega, ker nekje v sebi verjamete, da je to res. V nasprotnem primeru se vas to ne bo dotaknilo. Ker veste, da ste naredili najbolje, kot ste lahko v danem trenutku. In vedno lahko izboljšate svoj pristop. Temu se reče rast skozi odnose. Noben starš ni popoln starš … niti ne obstaja popolna oseba. Delati napake je človeško. Priznati napake je tudi človeško. In zaradi tega niste slabi starši.
Otroci so naš največji zaklad, se strinjam. A ne nehajte živeti življenja zato, ker imate otroke. Ne prelagajte te odgovornosti nanje. Niso oni krivi, da ste se odločili zanje, in ni prav, da jih krivite, da ste se zanje odrekali svojemu življenju. S tem nalagate veliko breme na otroke. In ni pošteno do njih. Ker s tem jih učite, da se morajo tudi oni odpovedati samim sebi in svojim željam, da osrečijo druge. Učite jih, da niso pomembni. Skozi vaš primer jih učite, da biti starš pomeni odpovedati se življenju zaradi otroka.
Želite srečne otroke?
Postanite najprej srečni vi sami in jih učite z zgledom. Sebe postavite na prvo mesto in jim pokažite, da je ljubezen do sebe pomembna tako za vas kot zanje. Postavite jasne meje v vzgoji in odnosih. Vaša sreča je prav tako pomembna. In dovoljeno vam je biti srečni. Ste pripravljeni izbrati srečo zase in za svojo družino?
inspiracije