Otroci #2 - "Odrasli so tako čudni." 2. del

Tečeš za zabavo, kar tako, ker je fino. Haha. Kako vznemirljivo!!!

Kdo od odraslih teče kar tako, brezciljno? Iz čistega užitka? 5 min ali 30, vseeno je, kakor pač reče telo.
Kdo teče do drevesa in nazaj in se ob tem krohota s celim životom od lepote same?! In ne, ob tem ne gre za intervalni trening, ki ga moramo opraviti... Ne gre ta sistematizirano gibanje, ki izgubi ves čar. Gre za improvizacijo, čisti navdih.
Otroci vedo in živijo gibanje iz zavesti, kar ni gibanje po nareku uma, kot na primer "moramo" na sprehod, na kolo... Moramo, ker je zdravo, ker smo pozitivno odvisni, ker moramo shujšat, ker ne smemo toliko sedeti, ker moramo izoblikovati zadnjico, moramo, ker imamo pač čas, moramo, ker ne smemo biti cel dan samo v hiši...

Skratka, moramo.

Otroci pa... želijo. Želja je klic duše po gibanju, kar je telesu naravno in sproščujoče. Ob tem naša celota od radosti prekipeva, samodejno bi rada izrazila lepoto obstoja skozi tek ali ples ali hojo. Karkoli. In kadarkoli. Vseeno je.
Takšno gibanje nima cilja. Samo je. In otroci to obvladajo.

Takšen obstoj poraja užitke. Smeh. Vriskanje, igrivost, živost, lahkotnost. Beseda MORAM ravno nasprotno ubije veliko sanj. Kajti za tisto, kar želimo ni časa, ni denarja, ni volje. Naučimo se živeti robotsko. In nato v tem duhu vzgajamo otroke. Kakšen svet s tem ustvarjamo? Svet sivih prikazni, bridkih obrazov. Težke misli in besede v naših glavah ubijajo duha, vzamejo nam otroškost in poezijo boga. In ta uči... Živi polno! A ne gre. Polnost je namreč privilegij otrok, ne odraslih.

Zakaj?

Ker v besede, misli in naložene toge programe verujemo. Beseda in prepričanje sta postala naš bog, naš postulat. Zaradi nje smo navidezno odgovorni odrasli, a brez barve v očeh, brez leska in iskric, s poradiranim nasmehom na obrazu, oropani sproščenosti, ki je predpogoj za učinkovitost in globjo osmišljenost vsega narejenega, vsega ustvarjenega.

Ena sama beseda - "moram" zakoliči tudi naše počutje. Razbarva dan, oslabi voljo. In kar je najbolj žalostno, prav zaradi te besede nas izgubljajo naši otroci v trenutkih, ki so hitro minljivi in tako čudodelni, da jemljejo sapo. Dobesedno.

In tega ne veš.
Um pri tem nima nič.
To preprosto čutiš...
Če si le čuteč. In zavesten.
Če si - kot otrok.

Vaša MojChi