Bila sem otrok. Tih, z bujno domišljijo. Rada sem raziskovala svoj svet, ki se mi je tako polno obljubljal v vsej barviti podobi. Tam zunaj sem našla mravljišča, pa skale, kjer sem srečevala palčke. Ure in ure sem lahko opazovala slepce, polže in druge živali. Poznala sem svet brezčasja.
Na mojem obrazu je bila vedrina, nasmeh. Doživeto sem globoko čutila, ponotranjala, negovala vdihe in izdihe stvarstva.
Rada sem bila tudi v družbi odraslih. Poslušala sem zgodbe, ki so bile tihe priče vsega doživetega, postulati njihovih gub in ran na telesu ter duši. Njihovi obrazi so bili preliti z bolečino. V njihovo srce se je zakoličila tesnoba še predno sem prišla na svet. Vonjala sem njihove strahove, videla obup v očeh. Tako dobro sem jih čutila - te velike pametne odrasle ljudi in jih dolga leta z zanimanjem opazovala. Včasih se je njihov obraz razvedril in takrat sem še bolj zažarela tudi sama.
Sence na njihovih obrazih so sčasoma postajale vse bolj temne, globoko zamaknjeni v svoje misli in pogodbe pravil, so mučno gledali v svet. Hiteli so, se borili, utrujali drug drugega, lagali, jemali, grozili, jokali, tepli, se urejali navzven namesto navznoter, se nosili kot pomembneži, zaničevali, kaznovali, se redko sila pogojeno objeli, potolažili, poljubili.
Z roko so udarjali po nasmejanih telesih otrok, dokler izpod njihovih vek niso pritekle debele solze. Vpili so nanje, ker so otroci predstavljali vse tisto, kar je bolečina odraslim prekrila in jim s tem odvzela moč lahkotnosti bivanja. Srditi so krivca iskali v teh svežih in mladih obrazih, z nasmehi in nesluteno močjo pokazati odraslim na smisel življenja. Pravila, strahovi, obveznosti so kot bivanje v majhnem in tesnem mehurčku, ki postane zakrknjen način dojemanja življenja. Potem ga točno tako (žal) tudi živiš.
Otroci pa smo svobodni, ne ujeti v ozke in hladne okove pravil. To je edina prava svoboda, največ, kar človek lahko doživi na Zemlji, planetu ega. Tu se namreč meri moč skozi privide navidezne ljubezni, skozi prizmo omejenih dojemanj kdo si, koliko moči poseduješ, kaj vse si izboriš v tekmi brez konca.
Vse samo za kanček svobode, kjer lahko svojih 5 minut brezskrbno gledaš v morje ali drevo, si oddahneš in se počutiš kot človek. Kot bitje, ki je vredno lepega.
Danes, ko se je rodilo novo jutro, se tako spet spominjam, kako je bilo biti otrok. Dojamem, da še vedno sem. Kot šivilja sem si skrojila življenje otroka, ki nosi udobno in lahkotno srajčko brez večine pravil, utesnujočih robov, ki žulijo večino dvonožcev.
Narava me vedno znova spomni, da vse že imam, za ničemur se mi ni potrebno pehati, nikomur za nič dokazovati. Vse že sem. Sedaj. In zato je moj obraz veder in srce mirno. Točno ta občutek bi rada podarila vsakemu izmed vas.
Ko namreč postanem ta breksrben in igriv odrasli otrok, zmorem videti, kako se nekaj mišičnega svetlika daleč v daljavi. Odpre se mi nov pogled, nova resnica, nov odnos do sebe, drugih, življenja.
Njegovi koraki prihajajo potihoma, medtem, ko sem jaz zatopljena in potopljena v bosonogi Yin dehtečega podkožja lubja. Ne morem takoj do Njega, tako se zdi. Um je močna struktura.
On je tisti, ki me, ko se popolnoma razgalim in sprostim osvetli, poljubi in obelodani svojo prisotnost.
In takrat lahko samo Sem. V Njem. Zato... Sva. Smo. Brez definicij. Brez pravil. Skrbi. Celo misli.
Ostanem umita kot roža na katero posije sonce po deževni noči.
In to je ... Moje življenje.
Moj dih.
Smisel, večji od vsega drugega, bolj prividn(ega), minljiv(ega).
Le kar ni ego, je namreč večno in hodi z nami.
inspiracije