Na eni izmed šol sem otroke druge triade vprašal:, če jim lahko postavim eno osebno vprašanje. Vprašal sem: »Dragi otroci: kdaj se navadno umijete?« Eden izmed zelo simpatičnih posrečenih otrok je odgovoril: »Ob … sobotah …in ob … torkih.«
Podobno izkušnjo je imel prijatelj na enem izmed poslovnih sestankov. V pogovoru s priznanim poslovnežem, mu je le ta rekel: »Veš, kaj, stuširam se vsak ponedeljek, ne glede na to, a je treba ali ne.«
Čistoča je zelo pomembna za dobro počutje, saj zelo vpliva na naše počutje, misli in delovanje: čistoča doma, razreda, hrane, obleke, misli … Sam svetujem čisto obleko vsak dan; kvalitetno, čisto hrano; tuš zjutraj in zvečer … Zavest ljudi v hiši lahko namreč prepoznaš po tem, kako čista je hiša, obleka, posoda … Vse to vpliva na stanje zavesti vse družine. Čisto okolje omogoča dobro regeneracijo in lepše misli, kot življenje v mali greznici. Nekdo bo rekel: »Lažje funkcioniram v takšnem, kot pa, če je vse čisto.« Verjamem, ja. Izgovor. Želimo imeti v življenju rezultate ali izgovore? V čem pa smo boljši?
Telo pa ne sme biti edino, za čigar čistočo skrbimo. Nujno je skrbeti tudi za mentalno higieno, tako da skupaj z otroki vsak dan znova najkasneje zvečer odložimo in odpustimo vse neprijetno, kar smo doživeli tekom dneva.
Ključen del čistoče je tudi družinska pripadnost in brezpogojna medsebojna zvestoba očeta in mame, kar pa je danes prava redkost, saj družine več niso varna zavetja za razvoj ampak bolj kot to prostori vzajemnega izkoriščanja in legalizirane prostitucije (kot sodobne partnerske zveze imenujejo nekateri), kjer starša en v drugem uživata, dokler jima to ustreza, ko pa se čuti naveličajo en drugega, se pomakneta naprej (nazaj), kjer največjo ceno plačajo mali otroci. Takšno početje še bolj, kot moškim, škoduje ženskam. Moški namreč z leti navadno pridobivamo vse boljše izhodišče, šarm in karizmo, ženske pa imajo v mlajših letih odprte praktično vse možnosti, ki pa je navadno z leti vse manj, posebej, če ostanejo same z otroki.
Če otroci prevaro (nezvestobo) doživijo že v ranem otroštvu, bodo zelo težko komurkoli zares zaupali, saj svet doživljajo tako, kot ga vidijo pri starših. Vzpostavitev močnih, čvrstih, zvestih in razumnih družin, ki se zavedajo višjih smislov, ciljev in načel, je tako edina pot, ki lahko prepreči zaskrbljujočo kolektivno in individualno degradacijo, katerih seme se tako ali drugače organizirano seje že med mladimi.