Pravkar sem prebrala knjigo Kolo življenja, biografijo Elisabeth Kübler Ross (1926 – 2004). Ženska me je čisto navdihnila s svojo življenjsko zgodbo! S tem, kako je sledila svojemu notranjemu klicu, kako kljubovalno je na tej poti premagovala vse ovire, kako je podirala tabuje v psihiatriji in zdravstvu. Predvsem pa me je ganila s tem, kako je svoje življenje posvetila umirajočim in kako je z raziskavami o posmrtnem življenju neozdravljivo bolne in njihove svojce pomagala pripraviti na prehod v večnost.
Ob branju sem se spomnila na obdobje, ko je moja mami izgubljala bitko z rakom. Takrat sem se s temi vprašanji veliko ukvarjala tudi sama. Pogosto sem razmišljala, kako smo v sodobni družbi umiranje institucionalizirali, koliko tabujev še imamo glede odkritega pogovora o smrti in koliko težav z našimi občutki ob tem. Po drugi strani pa sem takrat dojela, kako sveta izkušnja je lahko delo z umirajočimi za obe strani – za tiste, ki odhajajo in tiste, ki ostajajo. Zato si želim, da bi učenje o prehodu – kar smrt v resnici je, in o ravnanju z umirajočimi, postal del našega šolskega učnega načrta.
Verjetno se vsega tega zaveš šele, ko smrt pride blizu. Nas je obiskala pred tremi leti. Zadnja dva tedna mamičinega življenja sem imela privilegij, da sem ravno imela letni dopust in sem lahko bila z njo ves čas. Za to bom življenju vedno hvaležna! Z Golnika, kamor smo jo odpeljali, ko ni mogla več dihati, se je domov vrnila polna upanja. Dokler ni prebrala izvidov, v katerih je bilo razvidno, da se je rak razširil in da ji zdravniki ne morejo več pomagati. Takrat sem videla, kaj se zgodi, ko človek izgubi upanje. Mamičino stanje se je začelo drastično slabšati. Tisti dan, ko je prebrala izvide, mi je prvič rekla, da bo umrla. Objela sem jo in skupaj sva se zjokali. Sama pri sebi sem si rekla, da je zdaj prišel čas, ko se bova začeli pogovarjati o smrti in se bova skupaj pripravili na prehod. Ker imam dostope do drugih dimenzij in vem, kam gre duša po smrti, sem si želela, da tudi moja mami prestopi onkraj mavrice čim bolj pripravljena in čim bolj mirna.
Pa nama ni bilo dano. Mami se je stanje čez noč tako poslabšalo, da naslednji dan ni zmogla skoraj nobene besede več, samo še spala je. Ko sem uvidela, da sem bila s pripravo na slovo prepozna, sem se počutila, kot da sem padla na glavnem življenjskem izpitu. In ta občutek krivde me je spremljal še nekaj mesecev po njeni smrti.
Smrti se nima smisla bati, ker smo ji tako ali tako vsak dan bližje. Pomembno je, da do takrat ŽIVIMO in to polno.
Naslednjo noč sem se zbudila okoli dveh, v posebnem stanju. Videla sem, da se je za mami odprl portal, da je pot do onostranstva pripravljena in da jo tam že čaka njena mama. Ko sem zjutraj s cmokom v grlu odprla vrata njene sobe in videla, da še diha, sem si oddahnila od olajšanja, hkrati pa sem se odločila, da odslej ne bo več spala sama. Preselila sem se k njej. Ko bo prišel njen čas, sem želela biti z njo.
Z nami je ostala še en teden. Vsak dan je bila v znatno slabšem stanju. Ves čas smo bili ob njej. Oči, brata, svakinji, jaz in ostalo sorodstvo. Ljubeče smo skrbeli zanjo, kakor smo najbolje znali. Sama sem se v tistem tednu ničkolikokrat zjokala, ko sem na njenem obrazu lahko razbrala, da jo boli, sama pa ni mogla povedati, kako ji lahko olajšamo njene bolečine. In ko nismo vedeli, ali ji s tem, ko jo premikamo iz kakšnega čudnega položaja, v katerega je zlezla, pomagamo ali škodimo, smo se počutili popolnoma nemočni. Še bolj hudo mi je bilo, ko sem videla, da je kdaj tudi njej po licu stekla solza. Da bi tudi ona rada še kaj rekla, pa ni mogla. Telo je ni več ubogalo.
Kljub temu, da mi je bilo izjemno težko gledati, kako njeno telo vsak dan vidno propada in sem ves čas prosila Boga, naj jo k sebi vzame na čim manj boleč način, so bili zadnji tedni z njo zame posvečeni. To je verjetno težko razumeti, če tega ne doživiš. Ko sem jo negovala, sem znotraj sebe ves čas čutila prisotnost čiste milosti, ki je do takrat v takšni meri še nisem poznala. Vse, kar sem lahko naredila, da bi bilo mami lažje, udobnejše, prijetneje, sem delala brezpogojno, s čisto ljubeznijo. Takšno, kot jo najbrž čutijo mame do svojega dojenčka. V tistem posebnem stanju sem že takrat znala prepoznati izjemen blagoslov, darilo, ki ga ne bi mogla izkusiti, če ne bi svojega srca odprla vsemu, kar se je dogajalo, tudi smrti.
Tisto noč, ko se je mami poslovila, sva jo z očetom držala vsak za eno roko, jo božala in ji prigovarjala, da je varno, da lahko gre. Z njo sva bila do konca in čeprav me je spomin na njene zadnje zdihljaje preganjal še dolgo časa, ker sem čutila, da se je težko poslovila od nas, sem bila zelo hvaležna, da ob njenem prehodu v drugo dimenzijo ni bila sama, da je čutila tudi našo ljubezen in podporo. Tako, kot sem bila hvaležna za njeno ljubezen in sporočila, ki sem jih čez čas z druge strani dobila od nje.
V času mamičinega poslavljanja se je znotraj mene premaknilo veliko stvari. Predvsem sem uvidela, da se nima smisla bati smrti, ker smo ji tako ali tako vsak dan bližje. Da pa je zelo pomembno, da do takrat ŽIVIMO in to polno. Da si upamo kdaj tudi kaj tvegati in narediti kak korak levo ali desno izven naše cone udobja, izven lastnih omejitev in izven družbenih pričakovanj. Da si upamo biti, kar smo.
Sama sem po mamičini smrti naredila nekaj velikih sprememb, zaradi katerih zdaj živim, to, kar sem. Zato lahko rečem, da me je mami rodila dvakrat. Prvič, ko mi je dala življenje, drugič pa, ko ga je sama zaključila.
Hvala za oboje, draga naša zvezdica!
inspiracije