Razmišljanje je bilo zapisano v tretji luni, v prvem, rdečem tednu, ko se rojevajo ideje in vizije. Tretja luna, električna luna jelena, vseh 28 dni nosi vprašanje: Kako lahko izboljšam svoje služenje? To je vedno; jaz v odnosu na druge. In bilo je v valu belega čarovnika na dan intoniranega belega ogledala. Seveda Vam, ta natančen opis položaja dneva nič ne pomeni, kar pa ne pomeni, da nima pomena, če ga znaš prebrat. In moja 16 letna Manca bi rekla, ni zapletenega, če poznaš abecedo.
Objavljam pa ga danes, na dan samoobstoječe plave noči, prvi dan samoobstoječe lune sove, prav tako v rdečem tednu, ko se rojevajo ideje in vizije. V obdobju od 18.10 do 14.11. 2016 bo luna odgovarjala na vprašanje: Katera forma me sinhronizira, meri? Gre za usklajevanje, harmoniziranje znotraj mene. Za iskanje mere, ki ji mi sami določamo vrednost! Torej je dobro poznati svoje potenciale, kvalitete, pa tudi svoje temne strani, pomanjkljivosti, svojo lenobo, trmo, svoje konstantne spodrsljaje, da imamo kaj merit.
Rezultati uporabe Gregorijanskega koledarja
V času pred papežem Gregorijem, samo dobrih 400 let nazaj so naši predniki še uporabljali koledar s 13 lunami (meseci) po 28 dni. Ta koledar je temeljil na naravnem redu in je bil ljudem vodič skozi leto – ciklus enega obrata zemlje okrog sonca. Ljudje, ki so takrat živeli pretežno z naravo, so ga uporabljali, da so si z njegovo pomočjo odgovarjali na vsakodnevna vprašanja. Energija dneva- simbolni pomen dneva v koledarju, je za vse enak. Sonce in luna svetita na vse enako. Ker pa smo ljudje različni, je takrat vsak sam zase poiskal odgovore in oborožen s samospoznajo šel skozi dan novim izzivom naproti. Ker ni bilo motilcev njegovega odčitavanja energije dneva, v katerega se je prebudil, je bil zadovoljen s tem, kar ima in ni dvomil vase, ni sanjaril o nedosegljivem in ni nenehno želel biti nekdo drug. Enostavneje je bil z manj zunanjimi dražljaji onesnažen njegov um. In tako prezimljenj je človek laže in z več zadovoljstva izkoristil svoj dan.
Zmedo, povzročeno s porušitvijo te harmonije v zadnjih 400 letih občutimo na lastni koži. In sami imamo v vsakem trenutku vso moč in možnost odločitve.
Sama koledar 13 lun po 28 dni uporabljam že 9 leto in intuicija, kot zakrnel in ponovno prebujen organ mi dobro služi. Služi mi, da nisem ovca, da si ne dovolim, da bi mi prodajali nasvete v stilu: 9 receptov za…, 10 korakov do…, Edino pot k…
Ker tega ni, dragi moji, ker Vi ste pot! Jaz sem pot sama sebi!
In sedaj razmišljanje, ki je nastalo v valu belega čarovnika, na dan belega ogledala, eno izmed soočenj z resnico.
Ko se mi bioritem iz 5 ure prestavi na 3 uro in ne morem več spati od preveč energije, preveč idej. Ko delam na 20 stvareh hkrati in še vedno imam viška energije. In, ni panike, res uživam, sem svoja.
A zakaj potem ni pomika? Ko delam s pozitivnim pristopom, z lepoto in harmonijo iz sebe. Ko gledam skozi svoje oči, svet pač tako vidim. A ugotavljam, da ljudi okrog sebe, s tem svojim optimističnim pogledom dušim. Tako drugačna je realnost okrog nas. Tako vse polno je strahu, pogojevanja, ljubosumja, zavisti, skratka vsega sranja, ki ljudi tišči dol, dol, dol, da vse kar sije, boli.
Prav. Jaz sem, kdor pač sem. Tega ne želim prilagajat spet nazaj, v smer, od koder sem prišla, da bom bolj razumljena, sprejeta, slišana. Ker to pomeni le spet samo bolj depresivna, povprečna, bolna, zatežena, z IQ človeške ribice, s tehnokratskimi vrednotami, nespoštljiva do sočloveka, do narave. To vse sem že bila. Pa sem delala na tem, od 18 leta dalje, da sem ta svet zapustila, ker nikoli ni bil moj svet, ker sem se v njem vedno počutila kot tujec.
In sedaj sem v svojem svetu. Nisem ravno obkrožena z dosti, zaresnimi somišljeniki, a to še zdaleč ne pomeni, da se počutim osamljena. Tako pač je. Ker pa smo socialna bitja in vsi na isti ladji, moram najti pot, se prilagodit, uskladit na jezik večine. Pa dajmo!
Kako bomo splavali iz »dreka«, če ga bomo vsi malikovali?? Kaj mislim s tem?
Govorite le o težavah, problemih, kako je kdo in koga? In kdo je kriv? Kdo mora sedaj za to odgovarjat? Pa naj gre za lastna dvorišča, državne instance ali globalno sceno. To je naša realnost. Večina pač je na tej frekvenci in to je ok. Če sem sedaj večino časa na LOVE/TRUST (ljubezen/zaupanje) programu, sem bila sama včasih na FEAR (strah) programu in ga torej dobro poznam. Obratno pa ni tako samoumevno, brez lastne izkušnje.
Mislila sem, da bo to šlo z zgledom, da je pozitivnost dovolj nalezljiva. Pa ni! Ker pozitivnost ki j zremo iz lastne bede, samo poveča prepad. Ker smo še preveč v fazi prehoda, iz sistema vzrok-posledica, bolezen-sprememba navad v dobo, ko črpamo vse iz sebe, iz svoje intuicije, iz notranje moči. A, ker to ne pride samo po sebi, ker moramo za to bit pripravljeni spremenit svoje mišljenje, svoj pogled, torej sebe, smo pred zidom.
Navidezni zid
Zid je le navidezen. Kdor bo zbral dovolj poguma in se pričel soočati s seboj, s svojo temo, bo stopil na pot samo-zavesti, samo-spoznaje, samo sam bo stopal po tej poti in ta samo-ta večino straši. A naš čas je tak. Nimamo več zunanjih krivcev za vse, kar nam ne gre. Vsega smo zmožni sami, le, če se ne bojimo živeti. Med živeti in životariti pa je bistvena razlika. Slovar pravi, da je definicija pojma životariti: živeti na robu. Definicija pojma živeti: polno življenje v vseh aspektih. Ja in? In zakaj je potem med slavnimi (ki so po pravilu tudi polni denarja) največ depresije in največ samomorov? In zakaj je med onimi, ki dejansko životarijo na robu, po raziskavah največji procent nasmejanih in notranje umirjenih ljudi?
Smo dopustili, da zares verjamemo, da je denar, redna služba, trajno zdravje, družina, odnos, avto, hiša, ljubimec, izobrazba, mir v svetu, … skratka, vsaka teh opevanih stvari tisto, kar odloča o naši sreči? Skratka, vedno najdemo nekaj izven sebe, nekaj, kar zagotovo vemo, da ne bomo dosegli, da imamo potem grešnega kozla, ki ga lahko malikujemo.
Obsedenost z reševanjem vseh okrog sebe
Vsi bi reševali druge. Rešujemo svoje otroke, partnerje, živali, planet. Rešujemo vse, razen zase. Kako bedasto. Za vse imamo čas, moč, voljo, ideje, znanje. A, če bi se vsak lotil le sebe, torej, vsak človek le samega sebe in to nalogo dosledno opravljal, tako, korak po korak. Bi mu še ostal čas za vse one prej naštete reševalske podvige. In koga še in pred kom bi potem še moral reševati?
Zame je stvar rešena. Ker stvari so v naravi, na planetu že same po sebi urejene in logične. Preproste. Ker pa nimamo jajc, da bi se ukvarjali s sabo, se ukvarjamo z vsem okrog sebe in tako samo ustvarjamo nove in nove probleme.
In to nam gre res odlično od rok. A to gre, dokler ne poči. Ali, dokler ti kamen dovolj krat ne pade na glavo. Takrat se odločiš in izstopiš. … A, … potem ni povratka. Ko po letih prehodiš močvaro, si enkrat na drugem bregu. Tam se potem ozreš nazaj in se čudiš, zakaj si pred tem toliko časa životaril in … zaživiš.
Kako pa je v močvari?
Priznanje! Priznati si moramo, da smo v dreku! Šele potem ga lahko prepoznamo! Nato se odločimo! Odločimo se, koliko časa bomo še životarili, obdani z drekom in ali smo že pripravljeni na tuširanje.
Sledi tuširanje. A, smo razočarani, ker prvo tuširanje ni prineslo popolne preobrazbe in mu zato ne zaupamo. Odnehamo. Ga odločno zavrnemo in raje po starem…smrdimo. To potem v več naletih ponovimo. Vedno zamenjamo le ponudnika tuša in si ne priznamo, da smrad prihaja od dolgoletnega vztrajanja v dreku. In da ga ni tuša, ki bi dolgoletno navado, kot »s potegom čarobne palčke« spral od zunaj. Ga ni! Pa naj ima še tako vsemogočna priporočila spretnih trgovcev!
Če mi tuša ne uporabljamo vsak dan, bomo čez teden spet zaudarjali. In, če bomo nenehno menjavali le tuš, bomo več denarja, kot je vse skupaj vredno, porabili za serviserje. Vztrajnost! Po letu dni tuširanja s katerim koli, a izbranim tušem, bomo sami na sebi prepoznali razlike. Pričeli bomo sami sebi pisati navodila za uporabo.
Tuš več ne bo glavni krivec, da smrdimo. Pričeli bomo ločevati odtenke lastne navlake. Izplezali smo na drugi breg, a še vedno smo na poti in vedno bomo. Do zadnjega daha bomo imeli kaj za izboljšati in se česa naučiti.
Naj zaključim s par afriškimi modrostmi, ki so moja inspiracija v lepši danes. Revni smo tega, česar nimamo! Človekov karakter je kot dim, ne da se ga skriti! Vreden si, kolikor s tem, kar imaš, narediš!
inspiracije