Bolj si oddaljen od vira, manj ga vidiš. Manj ga vidiš, bolj vidiš druge.
Ločenost ni neki neki fenomen, kjer se vidiš ločenega od sebe. To lahko doživljamo vsi.
Ločenost je ločenost od svojega lastnega vira.
In kaj je tvoj lasten vir?
Nič drugega kot ti sam.
Kdorkoli ti razlaga, da je tvoj vir zunaj tebe, to počne iz nevednosti. Ti sam si svoj vir in v tebi je, podobno kot v telesu vir energije, prisotnosti, zavedanja, da lahko delaš sam s sabo.
Najpomembnejša stvar v našem življenji ni prisotnost.
Je pa vsekakor občutek za naše obstajanje.
Prisotnost mnogi vidijo kot nekaj izven sebe, ki postane evidentno po nekaj vajah, duhovnih operacijah ali delavnicah.
A pri duhovnosti se ne gre, da se opremimo z nečim novim.
Čeprav ti govorijo, da to izbija iz tebe, je to še vedno nekaj, kar izbija, ne nekaj, kar ti si.
To kar izbija, je zelo posebna izkušnja. Podobno kot če bi sonce reklo, jaz pa sem sončna svetloba, ne sonce.
Mnogo ljudi išče sebe na način, da sebe doživlja zelo posredno.
V tej posrednosti vidijo vse, kar se jim kaže, da bi lahko bili oni, vključno s svojo prisotnostjo, čustvi, mislimi, imeni ipd.
A mi mismo nekaj posrednega.
Kar nam je najbolj blizu v tem telesu, je naš občutek za obstajanje.
Ta ni posreden, ta je zelo neposreden. Je pa res, da mnogi mislijo, da bodo preko posredne poti prišli v neposredno.
A ob tem pozabljajo, da so že na svoji neposredni poti.
Ta pot je naš lasten občutek za naš lasten obstoj.
To je nekaj najbližje naši neposredni izkušnji nas.
Ves čas je prisoten, ves čas je neskončen.
Vsi ga doživljamo kot obstoj.
Vsak na svoj način, saj je ta obstoj njegov lasten in ga doživlja iz sebe, iz svoje prvoosebenjske izkušnje, kjer čuti, zaznava vse kar se mu dogaja kot njemu. V prvi osebi ednine, ne kot nekomu od zunaj.
Na prisotnost mnogokrat gledamo kot na nekaj od zunaj, prav tako kot na čustva. Kot da je to nekaj, kar se je pojavilo v nas.
In se je. Pojavilo se je v nas. V našem občutku za obstajanje.
To je torej nekaj, kar opazujemo mi. Mi se zavedamo prisotnosti, mi se zavedamo čustev, mi se zavedamo občutkov, idej, konceptov. Ne oni nas.
Mi smo tisti, ki je zavesten v tem odnosu. Mi se zavedamo, tisto, kar je zunaj nas, se nikoli ne zaveda nas samih.
Vse torej kar vidimo, dojemamo, zaznavamo izven sebe, je nekaj, kar je objekt našemu zavedanju nas. Je nekaj, česar se mi zavedamo.
Večja je razdalja med tem, kar opazujemo, česar se zavedamo in nami, med položajem, kjer čutimo, se zavedamo sebe, bolj smo razcepljen, oddaljeni od sebei. V tej svoji razcepljenosti zelo malokrat opazimo, da smo ločeni.
Razcepljenost in ločenost sta na neki ravni isti stvari.
Ko si ločen, si ločen od nečesa. Medtem od česar si ločen in med mano [pozicijo, kjer se zavedam sebe] obstaja razdalja.
Bolj je čustvo ločeno od mojega centra, od točke, kjer se zavedam sebe, bolj sem ločen, če se ukvarjam s čustvom.
Poodbno je z mislimi, idejami, koncepti, spomini ipd.
To, da si ločen, pomeni samo to, da takrat ne čutiš sebe, vsaj sto procentov ne, saj je takrat naša pozornost na tistem, kar se nahaj na drugi strani nas.
Mi vedno obstajamo, tisto, kar opazujemo bo prej ali pozneje izginilo.
Pojavljajo se čustva, pojavljajo se misli, pojavljajo se koncepti, ideje, spomni. In tudi izginevajo.
Iz vidika naše lastne zavesti oz. zavedanja tega, kar obstaja, so to zelo minljivi fenomeni. In če ti izginejo, bi morali izginiti tudi mi. Pa ne.
Mi torej ne moremo biti noben od teh pojavov, ki se pojavljajo, malo trajajo in izginejo.
So pa ti pojavi nekaj, kar je zavestno, koliko zavesti jim dami mi sami.
Mi jih poživljamo, mi jih delamo zavestne s tem, da smo v njihovi bližini, se ukvarjamo z njimi. Mi jim dajemo svoj zavest.
In ko jim damo svojo zavest oz. zavedanje, gre naša pozornost namesto na nas same, na te objekte zavedanja. Kajti to so objekti zavedanja. So nekaj, kar se pojavlja znotraj nas, kar mi, v prvi osebi ednine opazujemo, se tega zavedamo. In so nekaj, kar je iz vidika naše prvoosebenjske izkušnje, zunanje.
Vse kar nam je zunanje, je objekt našega zavedanja. In če mi obstajamo tukaj, misli, koncepti, ideje, čustva pa so nekje tam, v telesu, in ne tukaj, kjer smo mi, onstran telesa, onstran uma, potem prvič, mi ne obstajamo v isti resničnosti in drugič, ker ne obstajamo v isti resničnosti, sploh ne moremo govoriti, da eni vplivajo na druge. Razen…
Razen, če imamo občutek, da smo eno in isto z mislimi, čustvi, občutki, idejamo, spomini.
In ko mislimo, da smo eno s tistim, kar je izven nas samih, se moramo združiti. Pa ne s čimerkoli. Sami s sabo.
inspiracije