Pred dobrima dvema letoma sem imela en tak, globok pogajalski pogovor z Bogom. Med različnimi predlogi, kako me lahko podpre, da mu bom s tem, kar sem in kar delam lahko še bolje služila, sem mu namignila tudi na sedmico na lotu. Razložila sem mu še, katere vse ideje bi lahko s tem uresničila, kako velike stvari bi lahko začela hitreje premikati in seveda, kako bolj mirna bi bila, če mi ne bi bilo več treba skrbeti za plačilo položnic. Ob koncu mojega dolgega monologa, sem začutila, kako me je objela ljubeča energija in mi z očetovskim nasmeškom rekla: »Urška, če bi zadela sedmico, nikoli ne bi verjela, da vse svoje ideje v istem obsegu lahko uresničiš tudi samo s tem, kar si in kar delaš.«
Čeprav Bog več kot očitno ni potrdil mojega, sicer dobro pripravljenega »pitcha«, sem mu glede njegovega sporočila morala priznati, da ima prav. Res se mi je zdelo nemogoče, da bi brez močne injekcije potrebnih (finančnih) resursov lahko naredila kakšne večje premike. Ob tem sem se zavedla svojega omejujočega prepričanja in sem Boga rajši zaprosila, da mi pokaže pot, jaz pa sem jo začela hoditi. Zavestno, korak za korakom.
To seveda ni bilo moje edino omejujoče prepričanje doslej. Če pustim ob strani vse tiste svoje dolgoletne občutke manjvrednosti, ko nisem (bila) dovolj pametna, sposobna, lepa, zabavna …, mi je bilo v življenju velikokrat »kristalno jasno« tudi, kaj vse se ne da in kaj vse ni mogoče. Oziroma, bolje rečeno, preden sem spregledala, -da se največkrat nekaj ne da ali da ni mogoče, samo zato, ker jaz tako mislim, ne zato, ker se res ne bi dalo ali bi ne bilo mogoče-, sem bila slepa kot krt.
Ko so mi pred skoraj petnajstimi leti določeni ljudje, ki se spoznajo na energijska polja, začeli govoriti, da imam močan bioenergijski potencial, dostope do nevidnih svetov, do drugih dimenzij, da od tam pravzaprav prihajam in da bi bila dobra terapevtka, sem jim odgovarjala: »Lepo vas prosim, kakšna terapevtka neki, to me niti malo ne zanima, tega jaz nikoli ne bi mogla delati! Niti si tega ne želim.« Takrat mi je bila ta misel tako tuja, kot da bi mi kdo rekel, da znam voziti raketo.
»Ja, vem, zdaj žvečim ta svoj večkrat zarečeni kruh … Ampak je vsaj svež, ima vsak dan manj nezdravih dodatkov, beri - vsebuje čedalje manj starih prepričanj in nepotrebnih notranjih čustvenih dram! To pa tudi nekaj šteje, a ne?«
Ko sem čez nekaj let sama uvidela, da je to, čemur sem se tako močno upirala, v resnici moja najbolj prava esenca in da se bo moja duša razvijala samo, če bo začela deliti, kar nosi v sebi, se je v meni zbrala vojska notranjih saboterjev in organizirala protest: »Kaj si zmešana?!? Kaj boš pa delala? Saj nimaš nobene licence, ne delaš po nobeni znani metodi! Misliš, da bo sploh kdo prišel k tebi? Zakaj neki bi? In itak te nihče ne bo razumel! Režali se ti bodo! In da rajši sploh ne vprašam, od česa boš živela?«
Ja, saj! Da od »tega« ne morem (pre)živeti, je bilo še eno zelo močno prepričanje, ki je za svojo preobrazbo od mene, ki sem vedno bila »ziherašica«, terjalo veliko poguma in zaupanja. Predvsem takrat, ko so prihajale preizkušnje – beri, ponudbe za delo, ki sem ga opravljala prej, hkrati z njimi pa jasen notranji glas, da jih moram zavrniti in se držati svoje poti, če hočem iti naprej. Pa sem zaupala, sebi in življenju, in sem govorila »JA« tistemu, kar me je peljalo bližje sebi in »NE«, tistemu, kar bi me od tam odpeljalo. Četudi je bilo mamljivo. In tega se držim še vedno, ob vseh izzivih, pa tudi ob vseh priložnostih.
Za preobrazbo najbolj globokih prepričanj najprej potrebujemo odločitev, da res hočemo spremembo, kar se največkrat zgodi, ko nas življenje ustavi ali stisne. Potem potrebujemo veliko sočutja in nežnosti do sebe, da se spustimo v celjenje tistih bolečinskih jeder, zaradi katerih smo svoja prepričanja sploh ustvarili. In potrebujemo pogum, da začnemo delati vse potrebne korake v izbrano smer, tudi takrat, ko se še malce spotikamo ali zatikamo. Globokih prepričanj ne moremo spremeniti čez noč, z eno mislijo, eno pozitivno afirmacijo, eno terapijo, spreminjamo jih lahko samo s konsistentnim vztrajanjem v smeri tega, kar smo se odločili. V mislih, besedah in dejanjih.
P. s. Še nekaj moram priznati za konec. Kdaj pa kdaj loto srečko vseeno še kupim. Kajti, če bo Bog kdaj želel spremeniti svoje prepričanje glede sedmice na mojem računu, mu moram dati priložnost, a ne?
P. p. s. Saj sem omenila, da je Bog del nas samih?
inspiracije