Dolgo sem bila gluha. Za svoje potrebe. Nisem slišala čustev in ne Sebe. Sveta, tempa, nepričakovanega. Nisem slišala drugih ljudi, videla sem, da odpirajo usta, mi nekaj dopovedujejo, a sem bila tako zaposlena s seboj, hrupom v glavi. Nisem jih mogla dojeti. Nisem jih niti želela slišati, ker je bila moja glava prepolna, srce pretežko. Naj mar poslušam zvok njegovih solz in njenega ihtenja? Še svojega težko prenašam. In če sem že slišala, sem bila utrujena. Utrujena od črnine težkih misli in težav, ki so mi jih drugi tako zlahka izpovedovali.
Neko nedeljo, davno je že tega, sem se po čudežu zavedla, da sem zmes vibracij. Za menoj je že bilo nekaj kilometrov razmišljanja o sebi in sklenila sem, da se soočim s seboj, s hrupom v glavi, z zvokom bolezni v duši vsakega Zemljana, s cviljenjem demonov podzavesti, ki domujejo v vsakem izmed nas … s krohotom ega, sovražnikom v sebi. Nikar se ne delajte neumnih, vsak od nas ga ima v sebi; možaka, ki ti včasih brunda, da si superjunak, čeprav morda prav takrat to ni res, in damo, ki nikoli ni zadovoljna s teboj in ji zlahka verjameš, ko pride težak dan.
Torej, treba je bilo prisluhniti. Usedla sem se, prekrižala noge, vdihnila. Uh. Koliko zvokov v glavi. Avtomobili so vozili mimo, neki moški je žvižgal po ulici, slišala sem jok otroka. Kosti so škripale, misli so vpile. Vse sem slišala. Samo sebe ne. Vse me je motilo. To že ne more biti meditacija! Pa je bila. Bil je pristen stik seboj, stik z zvoki življenja. Tega takrat še nisem razumela, ker je bilo preveč vibracij, preveč različnih frekvenc uma, preveč sporočil z ulice, ki so mi kazala … kdo sem. Takrat preprosto nisem zmogla vsega samo opazovati. Biti čuječa, sproščena v dogajanju. A vem – če bi takrat popustila, danes zagotovo ne bi bila, kjer čutim, da sem. Vztrajala sem in morda prav zato razumem in lahko vodim ljudi, ki se pri meni sedaj učijo čuječnosti.
Vsak začetek je težek, pravijo. Pomembno je torej vztrajati, tudi ko je mentalni hrup pregost, preglasen. Tudi zvok diha včasih ni prijeten, če dihaš živčno, naveličano. Če ne popustiš in spustiš nadzora. Če se ne odločiš, da bo čas postal tvoj zaveznik, in ne nekdo, ki ti diha za ovratnik.
Pot preobrazbe zahteva prav to. Čas in zavestno željo: spoznati lastno melodijo karme. Prisluhniti vsemu, kar živi v tebi in pripoveduje zgodbo o ranah, blokadah, spominih, preteklih življenjih, odnosih. Prisluhniti vsemu, kar v tebi cepeta, se bori, dehti, žari, te udarja, hromi.
Zvok je energija. Zvok ima svojo jakost, barvo. Lahko te onesnaži ali očisti. Počasi sem dojela, ko sem urila sebe, se brusila kot diamant. In morda boste dojeli tudi vi. Dojeli, da je vsaka misel vibracija, je zvok. Težke misli te uničujejo, razjedajo in imajo temu primerno barvo ter obratno. Temu nato sledijo občutki, čustva. Vse v nas pleše ples, ki ga narekuje takt možganov, hormonov, organov.
Na terapijah sem tako želela najprej – ko sem že leta prisluškovala sebi in svojim zvokom ter jih zavestno spreminjala – preizkusiti zvok na otrocih. Zvok tibetanskih skled, na primer. Zvok glasbenih vilic. Zvok vsega, kar je narejeno z občutkom, pozitivnim odnosom, ljubeznijo. Koliko truda je v teh magičnih posodah, ki so kovane ročno, ali v gongu, ki te mojstrsko izstreli s svojim zvokom v jedro vesolja! Lepa melodija vedno najde srce! Ga poboža, pozdravi. Po svetu že dobro vedo, da zvok zdravi, regenerira, olajša, te odpre, seže k nezavednemu. V Sloveniji, bi rekla, se temu še vedno odpiramo, učimo se zaupati. Razum prerad nadvlada resnico Srca. In vendar poskušajmo začutiti, da je zvok kot angel ozdravljenja, je mojster ravnovesja, sprožilec kvantnega skoka, vodnik po poti osebne rasti, če želite. Otroci, veliki korenjaki, so to moč zvoka v praksi potrdili na številnih terapijah, 'čudežno' ozdraveli, napredovali, prenehali mokriti posteljo itd., ker so brez predsodkov sprejeli, se predali. Dopustili, da inteligenca zvoka poboža njihova telesa, celice. Odrasli se odzivamo enako, če se le odpremo in zaupamo.
Prav zaradi tega v decembru, ki je čaroben mesec, organiziram dogodek prednovoletne zvočne transformacije. Za vse, ki si dovolite verjeti, za vse, ki se želite nahraniti z dobrim, vplivati na svoj zvočni zapis duše in usode. Ta je v vaših rokah.
Sodeloval bo mojster gonga Marko Bešter, na divjem afriškem bobnu veličastna Nina Orlić, kitarske strune bo ubiral Marko Vovk, sama vam želim pokloniti pesem pojočih skled. Peli bomo čudovito mantro. Skupaj. Mantro očiščenja. Da bi le spoštljivo zaključili leto. Bilo je namreč karmično, polno retrogradnih planetov, mrkov na nebu in podzavestnih napevov podedovanih glasov naših staršev. Če ste le malo prisluškovali, ste gotovo ujeli, kako je življenje skozi čustva citiralo vašo realnost doživljanja, dojemanja, prepričanj.
Na dogodku vas bomo obdarovali radodarno, vsakemu bom namreč poklonila intuitivno angelsko sporočilo za leto 2017, prejeli pa boste tudi božansko darilo v vrednosti 20 EUR. Zakaj? Ker je lepo dajati. Tudi dar ima svoj zvok, svojo barvo, ker takrat človek vibrira in poje potihoma v sebi – o ljubezni. O tisti ljubezni, ki na koncu oplemeniti lastno srce.
Dobrodošel si tudi ti! V petek, 23. 12., od 18:30 do 20:00. Kje? Gendai center, Leskoškova 6, Ljubljana.
E-vstopnico naročiš na info@mojchi.com.
Več o dogodku pa na http://eepurl.com/cryczv.
Lokacija na zgornji povezavi je še 'stara'. Zaradi velikega zanimanja smo namreč morali najti drug prostor, na drugi lokaciji (Gendai center).
Za konec pa ... Naj vam staro leto lepo izzveni, na vibracijo novega pa tako vplivate sami!
inspiracije