Duhovno življenje v nas samih nas pogosto skozi notranje hrepenenje ali zunanje okoliščine kliče k prebujenju. Pogosto se ta klic zgodi prav v okoliščinah, ki so nasprotne temu, kar si na osebnostnem nivoju želimo biti in živeti. Na nas je, da ta klic prepoznamo in ga konstruktivno uporabimo za svojo rast in razvoj.
Če smo živi in živimo, potem lahko ugotovimo, da je že eno človeško življenje na nivoju naše osebnosti cikel umiranj in ponovnih rojstev. Navedeno ni presenetljivo. Če smo v otroštvu izgubili pristnega sebe, se nam odrasli dobi pojavi več izzivov, ki nas prebujajo iz duhovnega jedra samega sebe.
Pogosto se ti klici k ponovnemu rojstvu izražajo v človeški izkušnji notranje praznine, izgube smisla ali občutka neizpolnjenosti kljub vsej blaginji in udobju, ki nas obdaja, lahko pa tudi v obliki zunanjih izgub, bolečih oz. neharmoničnih odnosov, bolezni, trpljenja ali občutkov pomanjkanj.
Če se nam to zgodi, ni z nami nič narobe, smo zgolj živi in je prišel naš čas, da naredimo korak naprej. Neglede na to, v kakšni obliki ta klic k človeku v nas samih doživimo, je to klic v nas samih, da se globlje spoznamo in prevrednotimo svoje življenje.
Prišel je naš čas, da se ustavimo, zazremo vase in v sebi najdemo odgovor, ki izhaja iz resnice nas samih. Iskrenost, resnicoljubnost in odprtost so tu ključnega pomena. Vprašanja, ki jih v pogovoru sama s sabo pogosto uporabljam in mi prinašajo rezultate so:
1. Kdo sem jaz, ki sem?
2. Katere notranje vrednote živim v tem življenju, ko sem to, kar sem?
3. Kje sem?
4. Zakaj sem tu, kjer sem?
5. Kaj lahko v zvezi s tem in skladno s tem, kar sem in je moja zadeva, naredim že danes?
Potem je le na nas samih, da se že danes začnemo učiti in »delati« vse tisto, kar je nujno, nato še vse tisto, kar je mogoče. Sčasoma ugotovimo, da le ko vsak dan znova živimo sebe, živimo polno, izpopolnjeno, srečno in zadovoljno življenje.
inspiracije