Nisem čudna. Empat sem :)

A ste že kdaj imeli občutek, da ste čudni? Da ne sodite v ta svet, ker ste preveč senzitivni, preveč občutljivi, ker vam je preveč mar za druge, za živali, naravo, planet? Ker čutite kaj drugi čutijo, ker veste, kaj drugi mislijo, ker niste radi v veliki družbi, vas moti hrupna in divja glasba in velika nakupovalna središča? Ker ste radi sami, v naravi, z živalmi in v družbi ljudi, s katerimi se lahko pogovarjate stvari o življenju, ki so res pomembne in globoke? Preprosto, zdi se vam, da ste se znašli na napačnem planetu, da vas nihče ne razume, da enostavno ne sodite sem, v ta ponoreli svet. Se sprašujete kaj je narobe z vami? No, potem ste verjetno sočuten, senzibilen, intuitiven, ljubeč in prijazen empat  :).
No, tako sem razmišljala tudi sama. Že kot otrok sem se zdela sama sebi čudna. Ne zaradi sebe, zelo rada sem bila sama s seboj, z živalmi, v naravi, brala knjige in srkala znanje. Niso me zanimale stvari, ki so zanimale sovrstnike. Velikokrat sem bila tarča posmeha, ker sem čutila drugače, ker sem bila mirna in tiha in zatopljena v svoj svet. Oh, ko bi ostali vedeli, kako je bil ta moj svet zanimiv. Kakšne modrosti so bile v teh knjigah, kam me je odpeljala moja bujna domišljija, kako čudovito se je stisniti k živali, ki te razume bolj kot človek in kako čudovito je sedeti ob potoku, opazovati nebo in gledati v oblake. Takrat je bil v meni popolni mir in povezanost z naravo, s svojo bitjo in vesoljem. Kako čudovito je šele večerno gledanje v zvezde, prostrano nebo in ko se sprašuješ, kako je možno, da ni nikjer konca. Velikokrat sem se spraševala od kod dejansko prihajam in kje sem res doma. Imela sem neverjetno domišljijo in zgodbe iz vesolja, o drugih svetovih so se pisale kar same. A si predstavljate, da bi o tem, kar sem doživljala in čutila v svojem svetu govorila in pisala takrat, pred 40 leti? Verjetno bi me proglasili za totalno prismojeno, če ne še kaj hujšega. Še danes, ko se veliko piše in govori o duhovnosti, osebni rasti, drugih svetovih, si veliko ljudi o tem ne upa govoriti pred drugimi.
Toda, vsak dan spoznavam, da nas je veliko več, kot sem si upala kadarkoli sanjati. Da nisem sama in da nisem čudna. In da kljub temu, da si velikokrat zaželim, da bi odšla tja, kjer vsi razmišljajo in čutijo tako kot jaz, kjer je biti sočuten, ljubeč in spoštovati vsako živo in neživo bitje popolnoma normalno, poskušam razumeti, da sem z namenom tukaj kjer sem. Da smo empati tukaj, da dajemo in širimo svetlobo in ljubezen sebi in drugim, in da pač ne moremo ugajati vsem. In da tudi ni pomembno, da nas ostali razumejo. Samo bodimo to kar smo in bodimo ponosni na to kar smo. Smo majhne lučke, ki lahko skupaj zasijemo kot velika luč  <3.
Če ste v zapisu začutili, da čutite in razmišljate enako in bi radi izvedeli več o empatiji, kako polno živeti kot empat , kako se zaščititi pred izčrpanostjo, zasvojenostjo in utrujenostjo, ki jih povzroča sočutje, kako ne ponotranjati tujega stresa in kako se zaščititi pred energijskimi vampirji, živeti polno partnerstvo, kako vzgajati empatične otroke in prebuditi in okrepiti svojo intuicijo, istočasno pa spoznati ljudi, ki čutijo enako kot vi, potem lepo vabljeni v Šolo za empate, ki svoja vrata odpira v decembru.