Hrepenenje po materialnih dobrinah se je v zadnjih 20 letih razbohotilo na veliko in četudi vse bolj dojemamo neumnost takšnega početja in potrošniške družbe, še vedno izgleda, da nekateri kar ne najdejo miru v tem in njihove potrebe po še so zares neskončne.
Materialne dobrine in potreba po njih pa nakazuje na veliko pomanjkanje ljubezni do sebe, tega kar počnejo in vsega, kar jih obdaja. Na kratko lahko rečemo, da je filanje z materialnimi dobrinami znak :
– nesprejemanja sebe in pomanjkanja ljubezni do sebe
– strahov in lastne negotovosti
– pomanjkanja ljubezni do svojega telesa
– pomanjkanja spoštovanja do tega,kar že imaš
– nehvaležnosti
– nezadovoljstva
– nadomeščanja nečesa
– dejstva, da smo na napačni poti
– obilice negativnih emocij
– izgubljenosti in zmedenosti,…
Dejansko lahko trdimo, da gre za precej hudo bolezen, ki ima močno pomankljivost – nikoli ti ni dovolj in vsaka nova stvar ti zadovoljstvo daje za vedno krajši čas, zato je prav, da v življenju take osebe pride do spremembe v odnosu do stvari, sebe in drugih ljudi. Na splošno velja, da so ljudje, ki radi kupujejo z denarjem in v sebi močno čutijo potrebo po tem, da oni pa lahko, tisti, ki do drugih ljudi ne čutijo spoštovanja, delajo velike razlike zaradi statusa ljudi in se grdo obnašajo do tistih, ki po njihovem mnenju nimajo pravice do lepšega in boljšega življenja in prav tako njihovega spoštovanja. To so ljudje, ki se sicer navzven kažejo kot priviligirani, ki včasih zaradi lastne negotovosti hitro pokažejo napačni obraz, postanejo arogantni in nesramni do drugačnih in na splošno ne sprejamajo prav ničesar, kar ni v skladu z življenjskim stilom, ki ga živijo. Četudi so mogoče v sebi dobri ljudje, zaradi lastnih strahov in negotovosti izpadejo kruti in nesramni, fini in “nekaj več”. Ni vsak gospod z denarjem gospod!
Prav tako je v zadnjih letih moderna duhovna in osebna rast in osebno poznam ljudi, ki zaradi tega letijo med oblaki, sanjajo in so vse prej kot prizemljeni. Njihova motorika in fizične sposobnosti so se zmanjšale, težko funkcionirajo na Zemlji, ker enostavno preveč časa namenijo meditaciji, vizualizaciji in podobnim zadevam. Vsaka stvar mora imeti svoje meje in četudi to nekdo krvavo potrebuje, se je treba tudi osebne rasti lotiti odgovorno in po korakih.
Gre za to, da mora biti med duhovnih in materialnim vedno določeno ravnovesje. Dokler raste materialno z duhovnim ali obratno bo napredek vedno večji, v kolikor pa raste samo materialni ali samo duhovni del, napredka ali tudi večjega zaslužka ne bo. Poglejmo si primer.
Nekdo je s svojo poslovno idejo začel služiti dobro. Njegov največji cilj je bil bajni zaslužek in po določeni zasluženi vsoti denarja je poslovno idejo prodal in že razmišljal o drugi. Denar mu je prišel v kri in cele dneve je razmišljal samo o tem. Celo ponoči je sanjal svoje ideje in poslovne strategije. Zanemaril je svojo družino in prijatelje in vedno več sameval. Ni znal več ceniti dobre družbe, v njej se je samo še hvalil in na veliko razlagal o svojih dosežkih. Status v družbi mu je pomenil ogromno, prav tako velik avto in moderna hiša. Kakšna dobrodelnost mu niti slučajno ni prišla na misel, kaj šele, da bi s svojim zaslužkom naredil kaj dobrega za sočloveka. Težko se je ločil od svojega denarja in ga kljub temu neumno zapravljal. S tem zaslužkom in z vsem denarjem je samo užival tisto, kar ti lahko nudijo materialne stvari, ni pomislil na osebno rast in duhovni vidik njegove sreče. Denarja mu je počasi zmanjkovalo in ko je spet razmišljal o tem kako bi lahko na hitro zaslužil, napredka kar ni in ni bilo. Prav tako so se skrhali odnosi z bližnjimi.
Na drugi strani pa imamo nekoga, ki misli samo na osebno in duhovno rast. Večino dni meditira in se sprošča, do ljudi je dober, ustrežljiv in prijazen. Družini posveča veliko svojega časa in za njih stori ogromno. Brezdomcem da vedno kak euro ali kos oblačila, veliko misli na druge in na to kako bi jim lahko pomagal, delo mu skoraj malo smrdi, v bistvu je skoraj prepričan, da ga ne potrebuje, sanja o udobju in sreči, vizualizira sebe kot bogataša, ki pomaga revnim, a za to ne stori zadosti. Nima službe in rednega prihodka, ne razmišlja niti o tem kako bi lahko zaslužil in živi tja v en dan. Četudi je dober, prijazen in dobrodelen, mu manjka materialni, fizični vidik njegovih dejanj. Lahko sicer sanja, ampak brez dela, idej in dejanskih korakov, mu ostanejo samo sanje, uresničitve precej verjetno ne bo. Prav tako čez čas ne bo duhovnega napredka, ker le ta pride skozi izkušnje, odnose z drugimi in na žalost s spodrsljali, ki ti ji življenje pripelje.
Seveda si je tisti, ki dobro služi to zaslužil. V tem ni nobenega dvoma, denar je njegov, ampak tukaj se moramo zavedati, da je potrebno tretjino svojega zaslužka nameniti za osebno rast, investicijo v prihodnost in dobrodelnost – isto velja za prosti čas. Več kot daš drugim, več ti pride nazaj. Več kot si dobrodelen, več ti da vesolje. Četudi si trdo garal in leta sanjal svojo srečo, je na koncu prav, da jo vsaj kanček deliš naprej ali vsaj daš možnost nekomu, da jo čuti s teboj, saj jo lahko na koncu le skupaj uživamo v polnosti.
In prav je da se zavedamo, da sanje ne zrastejo na drevesu in da se je treba za njih potruditi. Ni treba garati in iti ven iz svoje kože za to, potreben je samo dober načrt, zavihati rokave in veselo na delo. Vsak napredek, tako materialen, kot duhoven je vreden svoje poti in samo v ravnovesju vsega se lahko tega močno zavedaš. In ne pozabite, sreča je v malih stvareh in bolj kot cilj je važna pot in tisti, ki ti ob vsem še vedno stojijo ob strani.
inspiracije