Ne predstavljam si, da bi svoje življenje, njegov smisel in lastno vrednost zgradila okrog ene osebe, službe, posla, odnosa, nepremičnine, nečesa materialnega …
Okrog stvari, ki jim dajemo pomembnost, zgradimo neko trdnost, in če karkoli od tega razpade, se zdi, kot da se nam sesuje cel svet.
Če danes ostanete brez partnerja, brez lastnine, brez službe, brez posla, kaj boste? Izgubljeni, žalostni, razočarani, jezni? Do vsega tega imate pravico in vse to je okej. Nič narobe s tem. Niti nič prav v zvezi s tem. Je pač izbira.
Danes z večjo lahkoto govorim o izbiri. Ko sem dojela, da je res vse izbira. Da si življenje zares krojimo sami. Da sami krojimo odzive na stvari. In naše počutje.
Iz tega razloga si ne predstavljam več, da bi bil moj partner moj najpomembnejši drugi. Kaj ni bolj zabavno in lahkotno, če mu rečemo nepomembni drugi?
To ne pomeni, da ti zanj ni mar, da zanj nisi hvaležen, da ga ne spoštuješ, da ti ni lepo z njim, da ne uživaš z njim, pomeni samo, da se zavedaš tega, da je tvoj partner svobodna oseba. In enako si to ti. Da v življenju ni nič stalnega. Da so edina stalnica spremembe. To pomeni, da se lahko vajino partnerstvo spremeni in tudi konča. Kaj, če bi razmerja začenjali na način, da vemo, da se lahko konča, ne pa da upamo, da se nikoli ne bo končalo? Kaj, če bi bilo prekiniti partnerstvo tako lahko kot dati odpoved v službi? In ja, vem, da se zatakne tudi tu. Velikokrat ni lahko. Prav zaradi te pomembnosti, ki jo dajemo tudi službi, poslu in še marsičemu.
Ampak jaz nisem moja služba, moje delo, nisem moj partner, nisem hiša, v kateri živim. V vsem tem lahko uživam (upam), dokler uživam. In lahko si nekoč premislim. Grem naprej. Izberem nekaj novega, drugačnega. Lahko si premisli moj delodajalec, moj partner, moj prijatelj, in kaj, če s tem ni nič narobe? Zakaj bi nekoga, ki to stori, obsojali? In zakaj bi obsojali sebe, če smo mi tisti, ki si premislimo oziroma nečesa ne čutimo več? Spreminjamo se. Kaj ni lepota življenja prav v spremembah, v različnih dogodivščinah? In če nekaj deluje zate vse življenje, če te osrečuje, tudi prav. Samo zakaj bi ostajali nekje, z nekom nesrečni, ker ste nekoč podpisali pogodbo? Če se kdaj poročim, bova napisala svoje zaobljube, in ne nekih, ki mi jih bodo posredovali drugi. Kaj, če bi se ob poroki zaobljubila, da bova skupaj, dokler nama bo to zabavno, dokler si bova oba to želela, in če nekoč, nekdaj, na neki točki to ne bo več delovalo, se lepo posloviva? Morda celo ostaneva prijatelja, si pomagava, ampak nisva več partnerja kot prej. Zakaj bi se z nekom, s komer smo delili veliko let življenja, posteljo, imamo morda celo skupne otroke, potem prepirali, sovražili, si nagajali, se ne razumeli?
Življenje lahko zares ceniš šele, ko se zavedaš njegove minljivosti. Kaj, če je tako tudi z razmerji? Kaj, če bi se vsak dan zavedali, da je morda to naš zadnji dan s to osebo? Kakšna bi bila naša razmerja, če bi bili vsak dan znova hvaležni za osebo, s katero smo? In kaj, če bi se vsak dan znova vprašali, ali si tudi danes (ali še vedno) izbiram to osebo ob sebi?
In kaj, če bi najpomembnejša oseba v svojem življenju postali vi sami?
Ko enkrat veš, kdo si, kaj si, ko ljubiš življenje in lahko totalno ljubiš svoje delo, svojega partnerja, obožuješ svoj dom, avto, karkoli, a hkrati nisi na to navezan in temu ne daješ pomembnosti, si svoboden.
Ker v resnici … Je vse to samo prehodno … Je samo ena izmed iger, ki jo bomo odigrali … In naslednjič se morda družimo z istimi akterji, na istem planetu ali pa gremo kam drugam … Z nekom drugim …
Na koncu pa smo tako ali tako z vsemi povezani. V vseh smo. Z vsemi smo. Vse smo. Zato ni potrebe po navezanosti na karkoli in kogarkoli …
inspiracije