V današnjem sodobnem svetu je vse več otrok označenih bodisi z ADD, ADHD, X-generacijo, milenijci, nemirni otroci in vse etikete, ki pritičejo zraven.
Kaj je narobe z njimi?
Nič. Popolnoma nič. Gre za vrsto nad-nadarjenih otrok, ki v svojem Zemeljskem svetu, ki je poln obsojanj in omejujočih prepričanj težko najdejo prostor za svoje nadarjeno izražanje. Ker je lažje zaradi neznanja obsojati, kot pa poiskati njihove naravne talente.
Pa da se vrnemo prav k nemirnim otrokom, ki je danes večina otrok že kar v predšolskem izobraževanju.
Če starš stremi k vzgoji, da išče pri otroku potencial in ga želi usmeriti v to kaj otrok zmore in zna in ves trud in napor vloži v to, da ga opolnomoči, potem pa na prvem roditeljskem sestanku sliši, kaj je vse z njegovim otrokom narobe, potem tukaj ni prav nekaj. Da se otroka označi v 'napačnega', in se ves fokus in energija usmerja v to, da se odpravlja otrokovo 'napako' namesto, da bi se usmerilo v sposobnosti in znanja, ki jih lahko iz otroka vzgojitelj/učitelj ali starš ven pridobi.
Dejstvo je, da v izobraževalni inštituciji in njihova domena je, da ugotovijo kako otrok določeno vsebino sprejema. Ali je otrok bolj dojemljiv skozi avdio vsebino, ali je bolj dojemljiv skozi video, ali skozi napisano, ali da sam ustvari nekaj kar poveže s tematiko (bodisi sličico, diagram, skico, miselni vzorec, ipd.). Tako je potrebno prilagoditi vsebino na posameznika. Ker to so novodobni otroci, ki se ne učijo na ta način, kot smo se učili mi. Danes je prišlo do takšne raznolikosti otrok in generacij, da je nemogoče vleči eno uravnilovko za vse. Zato je nujna sprememba in volja vzgojitelja/učitelja kako bo prilagodil vsebino glede na zmožnost otrok, ki jih ima v skupini. Da se in ni nemogoče.
Ko pa otrok postaja nemiren in se začne njegova nemirnost pojavljati skozi noge (cepeta, z nogami udarja ob steno, se uleže na kavč in z nogami brca v nekoga kar tako, ko se med jedjo cepeta pod mizo in brca stol ali druge ipd.), takrat otrok potrebuje najprej 'prizemljitev' in šele nato novo nalogo in izziv.
Ker, ko se to dogaja se otrokov 'um' začne dolgočasiti. Takrat mu je potrebno dati nov izziv, ki je morda zahtevnejši kot sicer zmore tisti hip. Tako, da se postavi otroka v razmišljanje in da pride sam do nove rešitve. Če tak otrok izziva ne bo imel in mora konstantno nekaj ponavljati (enak proces) potem bo zelo težko napredoval. Takšni otroci pa utrjevanja na način 'ponavljanja' (ali po domače 'dudlanje') ne sprejema na ta način. Svoj proces bo ponavljal kot sam želi, ne s prisilo in ne z vsiljevanjem, temveč, ko sam začuti in skozi igro, ki ga usmerja, da lahko proces ponovi in je pri tem zabaven in zanimiv. Tak otrok lahko samo zaradi prisile sčasoma postane apatičen in se umakne v svoj svet samo zato, ker ga dejansko nihče ne razume. Tako posledično privede, do izbruhov: glasnosti, ko skuša tak otrok preglasiti vse. Zakaj? Ker želi, da ga razumete.
Tak otrok ne potrebuje pomirjeval ali antidepresivov v zgodnjem otroštvu. Vse kar potrebuje je le sočutje, posluh in razumevanje.
inspiracije