Pridemo na svet – nekateri zaželeni, drugi manj, tretji sploh ne ... In namesto da bi dobili tisto, kar bi resnično morali dobiti, dobimo zbirko sodb, pričakovanj, pogledov, odločitev, projekcij, izračunov ...
"Ja, mislim, da je podoben očetu. Ne, mislim, da ima čisto mamine oči. Ja, tale bo pa zagotovo pevec, poglej, kako je glasen. Ja, veš, vedno ne bo tako lahko (ker kot dojenčki le jemo in spimo)."
Saj ni nikogar za obsojati, ljudje pač počnejo tisto, kar so bili naučeni, kar so videli, prebrali ... in nam tako dajejo ne prav lepo prtljago, ki jo nesemo naprej v življenje. Potem nas začnejo urejati v smislu: "Tega ne smeš. To lahko. Če boš naredil to, se bo zgodilo to. Če boš naredil to, boš priden/-na. Če ne boš naredil tega, boš tepen. Če narediš to, te bomo imeli radi."
In še in še ... In zato potem vse življenje iščemo nekaj, kar bi nam morali dati že ob rojstvu in vsak dan za tem.
Z vsakim dejanjem gledamo, ali bomo naredili prav, da ne bomo koga užalili, da se ne bo kdo zaradi nas počutil manj, da se bomo izognili sodbam, zastavljamo si nove in nove cilje v upanju, da bomo enkrat končno dobili to, kar bi morali dobiti že vsak dan od rojstva naprej.
Verjetno se zdaj že sprašujete, kaj za vraga je to. Ali vas je kdo kdaj PRIZNAL kot bitje? So vas ob rojstvu in vsak dan za tem priznali kot bitje, kot darilo, kar resnično ste?
Ali so vas zgolj ocenjevali na podlagi tega, kar ste počeli, česar niste, kar ste govorili, razmišljali in česar ne? Vas skušali vkalupiti v neviden, od ne vemo koga predpisan model, v katerega sploh ne ustrezate, ker ste drugačni. Ker ste sem prišli, da bi bili s svojo drugačnostjo darilo svetu. Da bi s svojo drugačnostjo spremenili svet!
In tako se po tem, ko odrastemo, sami naprej sodimo, to ponotranjimo kot svoj notranji dvogovor, se še vedno skušamo vkalupiti in ker ne gre, se še bolj obsojamo ...
AAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!! STOP!!!!! STOP!!!!!
Takoj zdaj se ustavite.
Tisto, kar bi morali dobiti ob rojstvu in vsak dan za tem, si lahko daste v tem trenutku in vsak dan od tega trenutka naprej sami.
Sami sebe priznajte kot bitje!
To je tisto, kar nenehno iščemo. Priznanje, da nas nekdo potrdi kot bitje, da nekdo vidi našo vrednost, naše darilo.
In kot pravi t. i. zakon privlačnosti: če tega ne bomo dali samim sebi, kako lahko pričakujemo, da bomo to dobili kjerkoli drugje in od kogarkoli drugega?
Vi, kot BITJE, ste darilo
Sami po sebi. Ne to, kar delate, govorite, mislite, ne vsote denarja na vašem bančnem računu, avto, hiša, kariera ... VI. Tisto BITJE, ki je prišlo na Zemljo tistega dne, ki ga imenujete za svojega rojstnega.
Bi si bili pripravljeni dati to priznanje? Vem, mogoče ne bo prav lahko. Tudi sama se trenutno ukvarjam točno s tem. Mogoče mi uspe zjutraj, v postelji, še preden vstanem, za minutko. Da sem prisotna z bitjem, z veličino tega, kar resnično sem. Ampak – nekje je treba začeti.
Bi bili pripravljeni začeti tudi vi? Prosim? Vaše življenje bo postalo veliko lažje. Namesto nenehne gonje za priznanjem in potrditvijo (na avtopilotu) boste začeli imeti izbiro. Lahko boste začeli izbirati tisto, kar je zabavno za vas. In po novem bo tukaj nekdo, ki vas bo lahko vedno znova priznal in potrdil, če boste izbrali. Vi. Še enkrat ponavljam, zgolj zato, ker ste. Ste darilo. Ste neprecenljivi.
P. S.: In če imate otroke, jim vsak dan povejte, kakšno darilo so. Zgolj zato, ker so. Ja, tudi veliki otroci to radi slišijo. ;)
inspiracije