Neale Donald Walsch: življenje se začne na koncu tvoje cone udobja

Največja težava na svetu je strah. Največja težava vsakega posameznika na Zemlji je strah. Zakaj? Ker vpliva na vse, kar naredimo, mislimo in v kar verjamemo. Vpliva na vse naše odločitve in izbire.

Vse naše reakcije, vsi naši odzivi, ki jih izkušamo, lahko izvirajo le iz dvojega: ali iz ljubezni ali iz strahu.

In moje opažanje je, da večina ljudi v večini situaciji, tudi sam (čeprav je to težko priznati), izhaja iz strahu. Zato moramo pogledati strahu v oči in se sploh vprašati: kaj je strah? Česa nas je strah? In kakšen vpliv ima strah na naše odločitve in naše kreacije, za katere smo odgovorni? In prav to, biti odgovoren, je eden izmed prvih strahov. Strah, da se postavimo v središče odgovornosti za vse, kar ustvarjamo.

Če preobraziš strah, preobraziš svet.

Kaj je strah, česa se bojimo?

Vsak strah temelji na dejstvu, da verjamemo, da nekaj potrebujemo.

Definicija strahu je misel, da ne bomo mogli imeti nečesa ali nekoga, za kar mislimo, da potrebujemo.

Človek, ki ničesar ne potrebuje, nima strahu pred ničemer in nikomer. Ko ne potrebujem ničesar od tebe, se te ne bojim. Ko ne potrebujem svojega življenja, točno te verzije, ki si jo zamišljam, in v točno tej fizični obliki, me ni strah niti, če me ubiješ. In potem te resnično ne potrebujem – ne potrebujem niti, da me ne ubiješ. In tu prebiva večina duhovnih mojstrov, v tem stanju ne-strahu.

Ko sem pogledal svoje strahove in začel čutiti strah, me je ta dodatno ohromel. In vsakič ko imam občutek, da me bo prevzel, me paraliziral, onemogočil – vsi smo že bili paralizirani od strahu – ko se znajdem v tem stanju, vedno znova pogledam in se vprašam: kaj potrebujem? Kaj mislim, da potrebujem in mi ne bo dosegljivo?

Kajti strah je to: potreba, ki se naznani. Kaj je tisto, kar mislim, da potrebujem? In ali morda tega sploh ne potrebujem? Kaj bi se zgodilo, če tega ne dobim, ne morem izkusiti?

Kako strah definira naše življenje ...

Dva načina sta, kako se strah manifestira: kot ideja, da ne bom dobil tega, kar potrebujem, ali kot strah, da bom to, kar imam zdaj, izgubil. In ta strah se najpogosteje pojavi v življenju v medsebojnih odnosih. Tudi pri denarju, zdravju ... A najbolj v razmerjih, predvsem romantičnih. Najprej me je strah, da me nihče ne bo ljubil. Nato me je strah, da me bo oseba zapustila, da bom izgubil ljubezen.

Kako se pomakniti iz paralizirajočega strahu?

Sam pravim temu, da stopim v duhovno zdravje – zavem se, kdo sem, in da v resnici ne potrebujem ljubezni drugega za to, da izkusim, kdo v resnici sem, da izkusim spokojnost, mir, srečo, ljubezen.

Vsakič ko verjamem temu, da moja sreča in radost prihajata od zunaj, od nekoga ali nečesa drugega, padem v strah.

Vsakič ko mi je jasno, da vir moje radosti ne obstaja zunaj mene, ampak da mi je dan od mene, da živi v meni, moj strah izgine.

In tukaj se pojavi ironija – tako postanem privlačnejši drugim. To, česar sem se bal in za kar sem mislil, da bodo ljudje odšli, se mi v tem stanju ne zgodi, v resnici jih še bolj privlačim.

Ljudi privlačijo drugi ljudje, ki so trdno in močno zasidrani v sebi. Ne arogantni, ampak zavestni. In bivajo globoko v zavedanju sebe.

Nihče si namreč ne želi biti potreben. Saj če čutim, da me tako potrebuješ, bo moj strah, da ti ne morem dati tega, kar potrebuješ. In zato se ljudje umaknejo in zato te izgubim.

Ljudje, za katere se zdi, da so neustavljivo privlačni in imajo to notranjo stabilnost, so takšni zato, ker se zavedajo, da je vir njihove sreče v njih, ne v drugih. Da sreča, mir in radost prihajajo iz njih in so v njih, ne morejo jih dobiti od drugih. Takšen opis najdemo v vseh svetih knjigah in tako opisujejo vse duhovne mojstre.

To stanje je dosegljivo vsakomur. Ne moremo ga najti, ne moremo iti tja, lahko ga le izkusimo v sebi. In to je pravo duhovno potovanje. Pot do transformacije. Pot 'iz' strahu.

Je občutek strahu res to, kar mislimo, da je?

Nekdo mi je nekoč rekel, da obstaja tudi druga razlaga za občutek strahu, da on dojema strah kot občutek razburljivosti in in pripravljenosti.

Povabi strah kot pustolovščino v svoje življenje

Česarkoli se bojite … Poigrajte se s tem … Povabite to v svoje življenje.

Ni resnično – vse to si izmišljujete. Je resnično? Kaj bi se zgodilo, če se ta strah uresniči?

Če bi se zgodilo to, česar se bojite, bi tako ti kot jaz še bila tukaj. In ne bi bilo nobene razlike, kaj se je zgodilo, pomembno bi bilo, da sva še tukaj. Razen seveda, če vas ne bi bilo tukaj – potem pa je res vseeno.

Če lahko povabite svoj strah v življenje kot pustolovščino in ga začnete raziskovati, boste pripeljali v to stanje tudi energijo, ki lahko strah pozdravi. Energijo razburljivosti, energijo življenja samega. In potem strah postane velika radost, ko vidimo navdih v svojem strahu. In to je vse, kar je življenje želelo biti: nepredvidljiv navdih, ki se giblje v neskončnost.

Življenje se začne na koncu tvoje cone udobja

Ko se začneš počutiti neudobno – ko te prevzema strah – samo za trenutek pomisli: bi bilo možno, da namesto da ta strah zagrabiš in ga interpretiraš kot nekaj slabega, tokrat narediš drugače?

Ko te preplavi, te paralizira, začutiš migetanje po telesu, rečeš: O, ja, tukaj je – energija navdiha, vitalnosti? Ja, 'bring it on'! – Tako se postaviš v situacijo, da ti je udobno v tvojem neudobju. Najdeš udobje v neudobju.

Tisto, kar sem prej poimenoval dvom, strah, neudobje, zdaj čutim, kako vibrira skozi vsako celico mojega telesa kot signal božanskega življenja. In zdaj se lahko premaknem vanj namesto stran od tega.

Vsakič ko sem sebi zanikal izkustvo svoje veličine, je bilo zato, ker sem se raje umaknil stran od nje, raje v udobje kot v svoje neudobje. In se zaklenil pred edinim mestom, kjer bi našel svojo radost.

Ne tu in tam. Ampak vsakič znova. In zdaj lahko vsakič znova izberem, kam bom stopil. Kakšna bo moja odločitev.

Vsaka odločitev, ki jo kadarkoli sprejmeš, ni odločitev, kako nekaj narediti, ampak kdo si. Vsako dejanje je samodefinicija. Ko to razumeš, se tvoje življenje fenomenalno spremeni in vse pade v kontekst. Z vsako odločitvijo, ob vsaki misli, ob vsaki izgovorjeni besedi, ob vsakem dejanju se vprašaj: Kdo sem? Pomen življenja je namreč le en: ustvariti sebe, spoznati, kdo si. Izraziti, izkusiti, izpolniti to, kar si.

Lahko, da se o vsem motim – ampak takšna je moja izkušnja …