Razumeti je treba , da ima vsak močne in šibke točke, nihče pa ni genij v vsem. Vsak je edinstven.
Spomnim se, kako me je mati dobronamerno primerjala z na določenih področjih izjemnimi sošolci (danes je eden od njih doktor matematike …), meni pa ta veda nikdar ni bila zares blizu. Še danes je znam ravno dovolj, da me ljudje ne morejo »okrog prinašati«. Bolj kot ne poznam samo osnovne matematične operacije. Ne primerjajte otrok z drugimi. Nihče ne mara tega. S tem se rojeva nizka samopodoba, pretirana tekmovalnost, ljubosumje in zavist.
V srednji šoli sem imel prav zanimivega sošolca, ki je bil neverjetno talentiran na področjih biologije, kemije, francoščine … Že vizualno pa se je jasno opazilo, da je poseben, saj je imel glavo občutno večjo od večine sošolcev. Še za tretjino večjo od moje, ki prav tako ni ravno mala. Tudi govoril in obnašal se je precej drugače od ostalih. Pri raznih urah mu je šlo odlično, imel je izjemen spomin, na meji fotografskega, tako kot vsak drug pa je imel tudi on svoje šibke točke. Pri telovadbi je bil daleč najmanj spreten med vsemi sošolci; ko smo igrali nogomet, je deloval še malo bolj zmeden, kot jaz pred tablo pri francoščini. Kasneje sem nepreverjeno izvedel tudi, da je imel pri opravljanju izpita za avto preko 100 ur v avto šoli. Od tega prvih 20 po parkirišču.
Vsak od nas ima svoje prednosti in svoje slabosti. Nihče od nas ni genij na vseh področjih. Vsi imamo svoje hibe. Čudovito pri tem je, da genialne sposobnosti niti niso pogoj za doseganje uspeha in sreče v življenju.
Niti ni pomembno, ali je otrok talentiran ali ne; posebni talenti niso pogoj za uspešno in srečno življenje. Vsak od nas pa je naravno talentiran, da na svoj način aktivno inteligentno doprinaša življenjem ostalih. Ko in če otrokom predaš okus za to, si svoje opravil. Z odliko. Vse ostalo pride samo od sebe, ob svojem času.
