Vse bolj srečujem ljudi, ki "ne zdržijo več". Ne zdržijo več v odnosu, v službi in življenju nasploh. Zdi se, da so prišli do roba, pa ne vedo, kaj naj naredijo, kako naprej in kaj sploh narediti, spremeniti. Nekateri imajo vse, kar družbeno velja za uspešno (dobro službo, denar, družino, otroke, nepremičnino...), a vseeno ne čutijo pravega življenja v sebi. Spet drugi se borijo za materialni obstoj. Vsi pa pripovedujejo, da je življenje nekako "prazno" in da ne čutijo nič več tiste prave iskre življenja. Kaj se je zgodilo z iskro?
To so posamezniki, ki jim je bilo relativno v redu še nekaj mesecev nazaj, na drugi strani, pa so posamezniki, ki že nekaj časa čutijo, da je potrebno nekaj sprememniti, a do sedaj ni prišlo (še) do točke, da bi bilo dovolj neugodno in neprijetno, da bi se odločili za spremembo. Vsem je skupno, da ne zdržijo več v (dolgoletnem) odnosu oz. v odnosih, službah na isti star način. Ni jim več dovolj to, kar poznajo že leta in leta. Imajo občutek, da so malce „robotizirani“. Ne čutijo pravega življenja v sebi ...
To se zgodi, ko pozabimo na sebe in bolj, kot šepetu iz srca, sledimo tistemu, kar okolica želi (ali pričakuje), da smo. Preprosto povedamo, sledimo egu namesto srcu. A vendar, ko pride čas, spremembi ne moremo več ubežati. Klic srca je vse glasnejši in jasnejši in cena, če mu ne prisluhnemo, vse višja...
Ura je odbila in čas je za prebuditev...
Tako se zgodi, da iz globin (podzavesti) na plan začnejo prihajati dolgo časa speče in globoko potisnjene vsebine iz preteklosti, otroštva. ...jeza, zmeda, žalost, strahovi, dvomi, nemoč, krivda, osamljenost, občutek, da sem popolnoma sam-a, občutek, da nisem dovolj dobra/dober, ljubljen-a, slišan-a, da ljudem ni mar, da hodijo po nas, prihaja do izčrpanosti, tudi brezupa itn. Nihče ne vidi, kaj se zares dogaja z nami. Le kaj narediti z vsemi temi čustvi? Najbolj neugodno je, če jih še naprej potiskamo stran, tako se oddaljujemo od sebe in lahko čutimo vse večjo praznino.... Vsa ta čustva se nam razkrivajo v odnosih in življenjskih situacijah.
Na drugi strani je velika verjetnost, da smo s temi čustvi, doživljanjem in občutki živeli že dolgo časa (najverjetneje od otroštva naprej), vendar so uspešno "spali" v globinah podazvesti, a sedaj se je nekaj zgodilo v nas (klic iz podzavesti) in ni nam več dobro, ne želimo več živeti na takšen način.
Najprej sočutje do otroka v sebi, šele potem sprememba družinskih vzorcev in prepričanj
Sama vedno povem, da se prava sprememba lahko zgodi, ko zares pogledamo v svoje otroštvo, kajti nepredelani čustveni zastoji in neuslišane otroške želje še danes živijo v nas. Z njimi pa se lahko ponovno povežemo preko otroka v sebi. Ko se povezujemo z otrokom v sebi, počasi zopet prižigamo tudi tisto "izgubljeno" iskro življenja.
Osvobajanje nepredelanih čustev in spreminjanje destruktivnih vzorcev ima svoj ritem. Tukaj ni pravil. Niti pri dveh posameznikih ne poteka enako. Vendarle je v osnovi najprej dobro najprej raziskati in prepoznati ter na koncu izraziti, kar smo nekoč potisnili globoko v podazvest. Izjokati bolečino in jo z ljubeznijo objeti. Priti v stik z jezo in jo začutiti. Prepoznati na kakšen način smo bili povezani kot otroci s starši (npr. vezi strahu ali ljubezni). Če smo v otroštvu čutili (večji ali manjši) primanjkljaj ljubezni in čustvene varnosti, potem je potrebno nekako začeti razvijati sočutje do svojega notranjega otroka, ga potolažiti in mu dati varnost.
Za razvijanje sočutja do notranjega otroka sem pripravila poseben sklop terapij Osvobajanje notranjega otroka in notranjih staršev, ki poteka z elementi hipnoterapije in je usmerjeno na delo z notranjim otrokom in po dogovoru tudi z notranjimi starši.
Ko razvijamo sočutje in ljubezen do otroka v sebi, se nam počasi začenja vračati tudi iskra življenja in veselja. Otrok v nas je vse bolj pomirjen in varen, zato lahko začnemo stopati v stik z našimi srčnimi željami in hrepenenji. Dokler ga ne potolažimo, stik z našo resnično esenco nekako prekrivajo vse neuslišane bolečine.
Ko je otrok v nas pomirjen in ljubljen, začnemo spreminjati vzorce...
Ko izjočemo dolgo časa zadržane solze, razrešimo čustvene vozle in se osvobodimo travm, strahov, dobimo nazaj dovolj vitalne energije in notranje moči, da lahko začnemo spreminjati disfunkcionalne vzorce in prepričanja. Po izkušnjah, ki jih imam, lahko na mentalni ravni prepičanja in vzorce spreminjamo kolikor želimo, a dokler ne pridemo do korenine (izvora) čustvenega vozla, blokade in le-to sprostimo, bomo vzorce težko spremenili. Primer: če smo živeli v okolju, kjer smo bili čustveno zapostavljeni, velikokrat zapuščeni, smo najverjetneje razvili (najmanj) prepičanje, da nismo dovolj dobri, verjetno se je v nas nabralo nekaj neizražene jeze in žalosti. S prepričanjem se ustvari vzorec delovanja, ki postane podlaga za odraslo življenje in v odnosih.
Torej, lahko se odločim, da prekinem vzorec, npr.: nič več ne dovolim, da ljudje "hodijo po meni", a brez da predelamo jezo in žalost ter okrepimo zavedanje na ravni čustev, da smo dovolj dobri, je to podobno kot če bi pulili plevel, vendar brez korenine - le ta bo zagotovo zopet zrasel.
Dokler je naš notranji otrok ranjen težje prepoznamo potlačena čustva in vzorce, prepričanja, saj smo preveč „zaciklani“, da bi sploh lahko jasno videli...
Kako si pomagati?
Transpersonalna hipnoterapija je metoda, s katero lahko učinkovito naslavljamo omenjene vsebine. S pomočjo transpersonalne hipnoterapijeraziščemo in naslovimo tiste (stare) dele naše podzavesti, ki nas blokirajo in omejujejo, hkrati pa na ravni podzavesti ustvarjamo drugačne vzorce in prepričanja – tiste, ki nas podpirajo.
Transpersonalna hipnoterapija
Gre za edinstven hipnoterapevtski pristop, ki je sicer mednarodno uveljavljen in obstaja med nami že dolgo časa.
Transpersonalna hipnoterapija je nastala kot podaljšek transpersonalne psihologije. Sestavljajo jo štiri komponente: psihoanalitična, vedenjska, humanistična in transpersonalna psihologija.
Transpersonalna hipnoterapija naslavlja človeka celostno (telo, čustva, um in duhovni aspekt). Beseda transpersonalna nam pove, da gre za pristop, ki pri posamezniku želi preseči osebnost in ga povezati z globljo duhovno esenco. Vodilo transpersonalne hipnoterapije je, da pravzaprav vse človeško trpljenje in neskladje izhajajo iz nepovezanosti in ločenosti od čiste esence znotraj nas. Ponoven stik z njo nas popelje na pot samo-celjenja in osvobajanja.
Poleg klasičnih hipnoterapevtskih pristopov transpersonalna hipnoterapija vključuje še edinstvene pristope za naslavljanje podzavestnih čustvenih vsebin in dela z nepredelanimi čustvi, odnosa s starši in drugih „težavnih“ odnosov, za delo z družinskimi vzorci, notranjim otrokom in notranjimi starši, arhetipi, vključuje tudi shadow work (delo s senco), regresijo v otroštvo in v pretekla življenja itn. Katero pot in pristop uberemo je odvisno od same narave težave.
Več o transpersonalni hipnoterapiji si lahko preberete TUKAJ.
Želim več informacij in se prijaviti na brezplačni uvodni pogovor. KLIKNITE TUKAJ.
Opomba: Transpersonalna hipnoterapija in hipnoza na tej strani nista primerni za osebe z osebnostnimi ali drugimi duševnimi motnjami ali težjimi bolezenskimi stanji. V Sloveniji ne nadomeščata uradnega pristopa– z vstopom v proces se posameznik polno zaveda tega dejstva in pri odločitvi za vstop v proces sprejema vso odgovornost.
inspiracije