Dva starejša moška sedita v lokalnem baru majhnega mesteca. Eden izmed njiju pogleda drugega in zagleda njegovo kožno znamenje – prepozna ga in mu reče: ''Hej, a si ti Joshua?'' Ta mu odvrne: ''Ja, kdo pa si ti?'' Ugotovita, da se poznata že 50 let, saj sta se skupaj bojevala v 2. svetovni vojni.
Sedeta skupaj in se začneta pogovarjati o skupnem času, ki sta ga preživela med vojno. Govorita, pijeta, jesta … Govorita o tistih 40 minutah akcije, ki sta jih skupaj preživela na bojišču, več kot dve uri ... 40 minut bombnega napada. Po dveh urah govora o vojni eden vpraša drugega: ''In kaj si počel od takrat?'' Ta odgovori: ''Oh, bil sem prodajalec.''
Štirideset minut bombnega napada in govorila sta dobri dve uri. Štirideset let življenja in dovolj je le en stavek. Zakaj?
Na žalost ogromno ljudi oživi šele, ko jim grozi smrt, naj bo to vojna ali prometna nesreča, bolezen.
Ko se srečaš s svojo umrljivostjo iz oči v oči, resnično oživiš. Ko se z njo soočiš, razumeš, da je živost najpomembnejša stvar.
Ko gledam ljudi, se mi zdi, kot da ne razumejo, da so umrljivi. Mislijo, da bodo živeli večno, zato prakticirajo smrt že živi, umrejo navznoter, izgubljeni v svoji osebni drami. Ampak ko jim zagroziš s smrtjo, oživijo.
Zakaj je Krišna delil svoje znanje na bojišču? Zakaj ne v tišini ašrama, v čudovitih džunglah Indije, jami v Himalaji? Zakaj na zahrbtnem bojišču? Zato ker večina ljudi spozna resnično vrednost življenja šele, ko je ogrožena njihova smrtnost …
Živi življenje
Ne čakaj na avtomobilsko nesrečo. Moraš vedeti, da se lahko zgrudiš tukaj, zdaj. Ne želim ti tega, blagoslavljam te z dolgim življenjem – ampak vedi, da je možno. Vsak dan veliko ljudi umre, ne da bi se zavedali, da je to njihov zadnji dan – sede, leže …
Ko spoznaš, da lahko umreš vsak trenutek – oživiš
Kar naprej opominjam ljudi, da v tem življenju ne morejo zgrešiti – vsi bomo umrli. Ne poznaš človeka, ki ni umrl, ker svojega življenja ni živel pravilno, kajne?
Vsi umremo. Ampak številni ne bodo nikoli vedeli, da so živeli, samo mimo bodo šli.
Ko si nekaj sekund pred prometno nesrečo, se zaveš, da si umrljiv – drugače se ne. Takrat se zaveš tudi življenja, preplavi te živost.
Trenutno tvoja osebna drama preplavlja vse
To pomeni, da preplavlja tudi čudovito kreacijo, v kateri živiš. Ko si soočen s smrtjo, s svojo umrljivostjo, zaradi nenadne nevarnosti občutiš, da si resnično živ – občutiš življenjsko energijo.
Zato učimo jogo in ljudi iniciiramo v toliko procesov, samo zato, da bi jim pomagali, da se oddaljijo od svoje lastne drame in dovolijo življenju, da stopi vanje.
Še eno leto je mimo, ali si še vedno živ/-a?
Kaj te oživlja, požene življenjsko energijo v vsako tvojo celico in te napolni?
Za katere stvari si mrtev/-va?
inspiracije