Pred leti sem se sprehajal po sevniškem gradu, nakar izza obzidja stopi mlad fant, poje pa si pesem, ki je na radijih sicer praktično ne slišiš. »Govindam … Adi Purusham … tam aham bhajami …«. Znana mantra, ki jo je uglasbil tudi George Harrison. Fanta dotlej še nisem srečal, bil je nekaj let mlajši od mene, že na videz pa je deloval kot pravo rajsko bitje, precej drugačen od ostalih. Vprašam ga: »Od kje poznaš to pesem?« »Mama mi jo je pela še, ko sem bil mali. Zakaj?«, mi odgovori, in me povabi na pijačo. Usedla sva se na teraso in poklepetala, kot da se poznava že od nekdaj ter videla, da deliva dosti skupnih interesov in pogledov na svet. Po dobre pol ure mi reče: »Veš, skrbi pa me nekaj. Končal sem tretji letnik umetniške šole v Firencah. Imam še nekaj tednov do vpisa v zadnjega, mama pa mi ga trenutno ni več zmožna plačati, saj šolnina stane štiri tisoč eurov. Narisanih imam kar precej slik, ki so naprodaj, no denarja za vpis nimam.«
Imel sem kar nekaj svežih izkušenj, kjer vse pride, ko je čas za to, če le damo vse od sebe, tako sem mu skušal predati zavedanje, da se bo tudi njemu prav gotovo vse povezalo, če tudi sam na inteligenten način naredi svoje. Niti še nisva zaprla te teme, ko v najino smer vidno navdušen pripešači fant njegovih let, v začetku dvajsetih, ki ga dotlej prav tako nisem poznal. Izkaže se, da se poznata, no bolj tako, na videz. »Družba, lahko prisedem?«, vpraša, in prisede. »Čudne stvari se mi dogajajo«, začne. »Podedoval sem veliko količino denarja, od daljnih sorodnikov, niti ne sanja pa se mi, kam naj ga investiram …«. S fantom, s katerim sva že prej klepetala o študiju, se spogledava, nasmejiva, sami pa si lahko mislite, kaj se je zgodilo potlej. Filmsko.
Nimaš se kaj bati, če greš v smiselno smer, in če deluješ za dobro vseh. Samo naprej.
inspiracije