Zgodba: nauk kamnite obale

Obala, kjer preživljam svoj dopust, je vsa divja, skalnata in na prvi pogled prav neprijazna. In vendar sem jo vzljubila. Pred leti mi je bila najbolj všeč mivka-mehkoba, toplota in gladkost me je privabila, da sem izbirala zlasti take plaže. Saj ne, da mi ne bi bile všeč plaže z drobnim prodcem ali pa urejene betonirane plaže, pa vendar me je mivka objela s tako mehkobo in prijaznostjo, da me je kar vabila vase.

Pa vendar, čez čas mi mivka ni mogla več ničesar novega dati.  Kot da sem prerasla topel mamin objem in želela doživeti nekaj novega.

Tule na Korčuli sem srečala divjo obalo, ki se nahaja tik pod našim apartmajem, ki me je na prvi pogled odbila. Iskala sem varnost, mehak pristop v morje, tu pa je bilo vse grobo, robato, divje in surovo. Pa vendar ko sem stopala ob obali sem tik nad skalami našla mehak del pod borovcem, kjer lahko pogrnem svojo odejo. Iglice so prav lepo pripravile mehko podlogo, ki je kar vabila, da ležem nanjo.

In tako sem iz nove perspektive opazovalo to divjo obalo. Čez čas so se oblike nekako zmehčale, nekako sem jih pričela jemati za svoje, nekako sem vzorce obale našla tudi v sebi. In ko me je morje vabilo vase, sem na delčku našla malo bolj gladko skalo in pod njo še eno in malo vstran še eno.

Obala mi je ponudila dostop do morja. Z malo truda sicer, pa vendar pot do meni tako ljubega morja. Ko sem se pogrezala v vodo in se po nekaj zamahih obrnila nazaj, sem videla obalo v drugi luči. Še vedno divjo, neukročeno, pa vendar na nek način prijaznejšo. Obalo, ki jo moraš bolje spoznati, da jo lahko vzljubiš. Obalo, za katero se moraš potruditi, da te sprejme. Obalo, ki se ji moraš najprej ti nasmehniti, da ti vrne nasmeh.

In tako se je moje srce odprlo tudi divji obali. In vedno se v sebi malo nasmehnem, ko srečam obiskovalce, ki si iščejo malo bolj odmaknjen del obale zase, pa vendar se po kratkem postanku kaj hitro odpravijo dalje mrmrajoč: tu ne moreš v vodo, tu se lahko poškoduješ. In tako v šali rečem da 30 m levo in desno ob meni ni nikogar na plaži.

Izpod borove sence vsak dan opazujem to svojo obalo, ki sem ji sedaj že široko odprla svoje srce. Včasih se mi zazdi, da je z vsakim mojih izdihom blažja in nežnejša v sebi, čeprav v svoji formi še vedno trda in neizprosna. Groba in potisnjena na obrobje, ki čaka, da jo nekdo sprejme in morda celo vzljubi, kljub temu, da je še vedno na prvi pogled neprivlačna. Vsak rob-bolj ali manj oster, pripoveduje svojo zgodbo o burji, vetrovih in nežni sapici ter o morju, ki jo včasih nežno ljubkuje, včasih pa grobo oplazi in jo skozi desetletja oblikuje in pušča v njej svoje odtise. Pa tudi skala sama se na nek način pogovarja z morjem, saj se val ob njeni formi razbije in znova vrne vase. In v razpoke v skalovju veter nanosi prah in zemljo in mrtve liste rastlin, da se iz njih rodi nova zemlja, da se  vanjo naseli novo življenje v obliki drobne rastlinice, ki sklene sožitje s to ostro skalo in kot galeb Livingston premika meje svojega obstoja. In s svojo nežnostjo omehča grobost skalovja. Tu ob meni raste divji česen, ki svojo drobno belo glavico visoko dviga k soncu in še morski koperc, ki se mi ponudi, da ga vsak dan narežem v solato ali pa kar tako pojem in použijem še skozi svoje telo in ne le preko čutil.

Kaj vam še želim predati skozi to svojo izkušnjo? Da če bolje pogledaš vase vse to najdeš v sebi in v svetu, skozi katerega stopaš. Tudi v odnosih, a naj se vrnem vase. Našla sem ostrino skal, ki jih je čas že malce obrusil, del mene, ki sem ga morala sprejeti, objeti in vzljubiti, da sem ga lahko pričela preobražati v mehkejšo podobo. In hkrati sem pričela  iskati lepoto v stvareh, ki me na prvi pogled ne pritegnejo, morda celo odbijejo-kot razcapan berač, ki nemo prosi za denar in mu skozi kovance, ki jih izpustim v njegov klobuk, lahko sedaj predam tudi sočutje, razumevanje in predvsem sprejemanje, da se ne rabim takoj obrniti vstran in otresti prah ali karkoli, kar bi se morda oprijelo mene zaradi njegove prisotnosti v svetu. In sem se tega želela otresti, da ne bi stopilo v moj veliko bolj bleščeč in udoben svet.

Tega me je danes naučila skalnata obala, ker sem ji prisluhnila in dovolila, da stopi v moj svet.