Pred kratkim sem poslušala predavanje patra dr. Karla Gržana, na katerem je predstavljal svojo zadnjo knjigo Vstanimo, v suženjstvo zakleti!. Knjige še nisem prebrala, mi je pa blizu njegovo razmišljanje o polarnosti družbe, v kateri živimo.
Dr. Gržan pravi, da dvojnosti ne moremo odstraniti, ker smo vanjo že rojeni, se jo pa lahko naučimo obvladati in jo s tem presežemo. Kako? Tako da v napetost, ki se pojavi med dvema poloma, med različnostjo torej, vključimo nivo tretjega, nekoga, ki to napetost razume iz širšega zavedanja in jo zna uporabiti konstruktivno, ne destruktivno. Kajti samo konstruktivno uporabljena različnost lahko omogoči napredek. Kje začeti? Najprej pri sebi, pravi pater, ki v množico ne verjame. Zakaj? Ker je množico zelo lahko manipulirati, ozaveščenega posameznika pa ne. Tudi glede tega meniva podobno.
Dvojnosti ne moremo odstraniti, ker smo vanjo že rojeni, se jo pa lahko naučimo obvladati in jo s tem presežemo. Samo konstruktivno uporabljena različnost lahko omogoči napredek.
Ko sem poslušala tega modrega in izjemno duhovnega človeka, sem doživela mini razsvetljenje. Namreč isto napetost, o kateri je pater govoril, sama čutim v sebi skoraj vse življenje. Na začetku svojega duhovnega raziskovanja sem vse, kar mi v meni ni bilo všeč, kar sem označila kot svojo temno plat, želela čim prej odstraniti iz svojega sistema in biti samo svetloba, ljubezen, radost. Dobro pač. Ko mi seveda ni uspelo oziroma mi je uspevalo samo na pol, sem se v naslednjem obdobju spraševala, kaj je z mano narobe, da se vedno znova zaletavam v ene in iste temne sence, ki sem jih vendar že tolikokrat predelala. Zdaj, ko sem že malce modrejša, vem, da bosta oba pola, 'plus in minus', vedno v meni in da je moja naloga samo, da ju sproti ozaveščam ter da ostajam v ravnovesju. Ne na eni ne na drugi strani, ampak v nevtralnosti. To je namreč edino stanje duha, ki lahko resnično objame vse v Eno.
Nevtralnost ni stoična drža, ko sami sebe umetno držimo v poziciji, da smo vedno v redu in se tako oropamo vseh čustev in čutenj, ki nam jih ponuja naša človeška narava. Nevtralnost je popolna pretočnost čiste zavesti. Ker vem, kako je stati v njej, me ni več strah, da me bo življenje spet kdaj malo preveč povleklo na eno ali drugo stran, ker me zagotovo bo. In to tudi hočem. Ko se zaljubim, hočem polno doživeti brbotanje vseh svojih čutov. In ko sem ranljiva, se na polno odprem tudi temu. Hkrati pa se zdaj tako ob divjanju metuljčkov kot ob najgloblji bolečini sama sebe zavedam s popolnoma drugačne perspektive, kot sem se včasih. In v obeh primerih vem, da prav vse mine, metuljčki in bolečina, da je vse, kar je, samo ta trenutek.
Oba pola, 'plus in minus', bosta vedno v meni in moja naloga je le, da ju sproti ozaveščam ter da ostajam v ravnovesju, v nevtralnosti.Ta je popolna pretočnost čiste zavesti, edino stanje duha, ki lahko resnično objame vse v Eno.
Do tukaj nič novega. Razsvetljenje je sledilo, ko sem dojela, da brez te moje notranje napetosti, ki sem se je vse življenje želela znebiti – ker sem jo še pred kratkim jemala kot svoj poraz –, ne bi mogla življenja dojemati, tako kot ga lahko zdaj. Prav ta notranja napetost me je namreč silila, da sem jo vedno znova presegala, se spravila v novo ravnovesje, s tem pa preraščala sebe, kot se lepo izrazi dr. Gržan, in duhovno (z)rasla. In prav ta notranja napetost me bo silila, da bom ozaveščala še globlje in še bolj subtilno tudi v prihodnje. Glede na to, da je duhovna rast moja notranja zaveza, bo to zame nikoli končano potovanje po spirali življenja. Vendar zdaj moja občasna notranja napetost naenkrat ni več osovraženo stanje nebodigatreba, ampak jo sprejemam kot silo, ki me najbolj potiska, da se premaknem naprej.
Ravno včeraj mi je moja notranja napetost zadnjega konca tedna prinesla novo darilo. Ko sem po kratkem čustvenem vrtincu spet stala v svoji nevtralnosti, sem jo vprašala, česa me uči, in sem dobila odgovor: »Da se še bolj osvobodiš«. »Kaj še nisem dovolj svobodna?« sem bila kar malo razočarana. »Si,« je odgovorila, »za stanje, v katerem si zdaj, ne pa za tja, kamor greš«. Ob tem sem le še obmolknila in v sebi ponižno dojela, kako res majhen košček široke slike smo sposobni dojeti s svojim človeškim umom in kako bi skurilo naš sistem, če bi se nam ta slika naenkrat razkrila v vsej svoji polnosti.
inspiracije