Najdi izgubljenega sebe!

Ali imamo res čustvene težave?!

Verjetno je vsak že sam ugotovil, da so v današnjem času (spet) vse bolj popularne raznorazne duševne bolezni, čustvene težave, travme, sindromi in tako dalje. Vse je lepo priročno zapakirano v strokovno zveneče in „zašifrirane“ izraze, kot so depresija, psihoza, shizofrenija ali pa anksioznost, nevrotične motnje, hiperaktivnost, [vstavi ime] stresni sindrom ipd. Vse te težave naj bi izvirale iz naše duševnosti, čustev itd., se pravi iz našega globljega „notranjega“ sveta. In naš ubogi, pridni, pravični ter vedno v naš dobrobit usmerjeni razumček mora proti tem grdim, grdim čustvom, lažnim občutkom in umazanim nagonom nenehno biti trde bitke, kar ga seveda utrudi in mu je na koncu treba pomagati še z raznimi kemikalijami … izmed katerih imajo nekatere celo negativne učinke nanj, a to je vse z „višjim“ namenom enkrat za vselej in dokončno zatreti ta nadležna čustva. Seveda je zanimivo tudi to, da imajo od tega največ koristi ravno izdelovalci in predpisovalci omenjenih kemikalij, celotna družba in naša kolektivna zavest pa vse bolj nazadujeta, a o tem kdaj drugič (oz. kdo drug), zaenkrat se osredotočimo zgolj na dejstvo, ali „vzrok“ za to celotno verižno reakcijo, se pravi, da imamo mi težave s „čustvi“, sploh drži.

Kako dojemamo svet okoli sebe?

Poglejmo, kako poteka naše dojemanje in odziv na nek dogodek ali situacijo, s katero se „srečamo“ na neki točki našega življenja:

          1.      Zgodi se dogodek (ali situacija).

           2.     Dogodek zaznamo.

           3.     Dogodek v nas sproži občutek (občutke).

           4.     Občutki sprožijo naš miselni odziv:

                  -        (glej primer 1) če nimamo s tem že predhodnih težav oz. izkušenj, si ugoden občutek zapomnimo kot nekaj „fajnega“, kar se morda splača še kdaj ponoviti,

                  -        (glej primer 2) neugodnega pa kot nekaj „nefajnega“, čemur se je dobro izogniti.

           5.     (glej primera 1 in 2) Vzpostavi se medsebojna povezava „dogodek–občutek–misel“, kjer se zabriše odnos „vzrok–posledica“, ker za nas ni več pomemben (glej tudi 3.1 Sidranje):

                  -        občutek nam lahko sproži tok misli,

                  -        vživetje v dogodek nam lahko sproži občutek,

                  -        misel (spomin) na dogodek nam lahko sproži vživetje v dogodek ali celo neposredno občutek ipd.;

                  -        vsi vplivajo na naše delovanje nasploh,

                  -        način razmišljanja in z dogodkom povezan občutek vplivata na naše delovanje ob morebitnem ponovnem srečanju z dogodkom.

In težave nam povzroča …

Torej, če povzamemo in odgovorimo na vprašanje iz naslova članka: „Ne, nimamo težav s čustvi. Občutki (in nagoni) so naš prvotni, neobremenjeni odziv na dogodek ali situacijo. Težave se (lahko) pojavijo šele z našim (razumskim) odzivom nanje.“ Še več, ko se ti vzorci mišljenja in delovanja prenašajo s (predvsem) staršev na otroke, se dogaja še nekaj. Otroci, ki so zelo empatična in čuteča bitja, ob vsakem našem miselnem vzorcu, ki je bil pri nas naš (razumski) odziv na neko naše čustvo ali občutek, začutijo občutke, ki se nam porajajo ob takšni misli, tudi če sami dejansko teh občutkov še niso srečali.

Na ta način pa lahko nastanejo celo težave, ki za te otroke sploh nimajo več vzroka, dejansko starši v njih inducirajo zgolj težavo, neprijetne občutke, ki jo je zato zelo težko odpraviti; saj se otroci (in tudi kasneje v življenju) sploh ne zavedajo, da obstaja, saj je ne morejo dojeti, ker je to za njih pač edino normalen in logičen način delovanja.

Tudi če so starši oziroma osebe, ki izobražujejo, vzgajajo ipd., povsem brez težav in imajo povsem dobre namene, lahko takšen postopek predajanja svojih lastnih povezav „dogodek–občutek–misel“ oz. vzorcev privede do težav. To pa zato, ker so osebe, na katere se ta poveza prenese, edinstvene osebe, ki so najverjetneje drugačne od oseb, ki jim te vzorce prenesejo, in bi same „izvedle“ drugačen odziv na dogodek ali situacijo, v kateri se znajdejo. In če se slednje dejansko zgodi, smo priča notranjemu konfliktu oz. notranji protislovni situaciji, katere sploh ne moremo dojeti, saj prenesenega vzorca dejansko ne začutimo in dojamemo, le na neki globoki ravni zaznavamo, da „nekaj ne štima“.

Seveda v današnjem času živimo v družbi, ki ima svoje vzorce obnašanja, postopanja, delovanja ipd., katere smo prisiljeni sprejeti, če želimo biti del tega vse bolj globalnega „krdela“. Ta družba pa za svoj obstoj in danes tako opevani (nenehni in z vse večjo in večjo hitrostjo vse hitrejši) razvoj potrebuje „prehajanje in večanje ter izboljševanje znanja“ iz roda v rod, kar vključuje tudi znanje z ogromnega števila področij, in se posledično v večini primerov lahko uresničuje le s prenašanjem znanja brez lastnih izkušenj (matematika, tehnika pa tudi geografija, biologija, družboslovje ipd.).

Seveda pa se pri tem že skozi ogromno število generacij samodejno prenašajo tudi povezave „dogodek–občutek–misel“, ki so lahko že zelo daleč od tega, kako bi se v dani situaciji odzvali mi, kar posledično predstavlja vedno večje, močnejše in predvsem kompleksnejše notranje konflikte, ki vse bolj (pretežno neugodno) vplivajo na nas in na naša življenja.

Konec koncev se vse to kaže tudi v vse večjem številu agresivnih dejanj, nevrotičnih in psihotičnih težav, posledično kroničnih telesnih bolezni in bolezenskih stanj (alergije, prebavne motnje, motnje v delovanju žlez in hormonov, diabetes, rakave tvorbe in podobne „civilizacijske“ bolezni), povečanemu številu „nerazumljivih“ kriminalnih dejanj (strelski pohodi, bizarni (množični) umori) in nenazadnje tudi nenehnih vojaških in verskih spopadov, nestrpnosti ipd. Seveda zgoraj opisane težave še zdaleč niso edini vzrok za takšno stanje, so pa eden izmed pomembnih in predvsem, kar je pri vsej stvari za naš najboljša informacija, odpravljivih dejavnikov.

Tehnike za odpravljanje vzorcev

Sidranje

Nevrolingvistično programiranje (NLP) in tudi druge terapevtske tehnike ter metode s pridom in z za nekatere morda osupljivimi rezultati izkoriščajo enostavno osnovno dejstvo, da je naša osebnost medsebojni skupek vseh naših nagonov, čustev, občutkov, izkušenj na eni ter misli in načinov (vzorcev) razmišljanja na drugi strani, ki medsebojno vplivajo in delujejo.

Sam NLP in večina ostalih tehnik se večinoma osredotoča na dejstvo, da lahko mi z zavestnim vživetjem v nek za nas čim bolj intenziven in pozitiven dogodek sebe spravimo v močno čustveno stanje z želenim občutenjem (po navadi gre tu za pogum, srečo, občutek zaupanja vase ipd.), ki je bilo v vživetem dogodku prisotno. Glavni korak pri tem pa je, da, dokler smo v takšnem čustvenem stanju, zraven naredimo še neko „gesto“; največkrat gre za neko dejanje na telesni ravni (stisk dveh prstov, stisk majhnega predmeta v žepu, stisk uhlja ipd.).

Za ta postopek se večinoma uporablja izraz sidranje, svoje korenine pa ima v pojavu, ki mu v psihologiji rečejo pogojni refleks, kjer je znan primer, ko je ideolog tega pojava, Pavlov, svojemu psu vsakič, ko mu je postregel s hrano, pozvončkljal. Pri za hranjenje vedno pripravljenem psu je hrana seveda povzročila navdušeno slinjenje, kar je bil znak nekega „pozitivnega“ pričakovanja in s tem za psa „ugodnega“ čustvenega stanja. Čez nekaj časa je ugotovil, da, če zgolj pozvončklja z zvončkom, bo že s to gesto pri psu vzbudil slinjenje in s tem isto za psa „ugodno“ čustveno stanje, saj je slednji v sebi že neločljivo povezal „zvončkljanje“ in hranjenje.

In ravno v tem je čar sidranja, saj lahko mi z vživetjem v čustveno stanje in sproženo gesto na primer vstopimo v neželen dogodek in, po večkratnem krožnem postopku „… sidranje à vstop v neugodni dogodek à izstop iz neugodnega dogodka (ko ugoden občutek popušča) à ponovno sidranje à ponovni vstop v dogodek …“ neugodni občutek, ki smo si ga vtisnili v spomin, „prepišemo“ in s tem odpravimo težave, ki so pri tem nastale. Enako lahko ta postopek uporabimo tudi v trenutni situaciji, v kateri se neugodno počutimo, na primer pri kakšnem nastopu. Tako je lahko naša gesta, ki smo jo uporabili pri sidranju na primer gesta rok, ki jo pri predavanju velikokrat uporabimo, stisk kakšnega majhnega kamenčka, ki ga imamo s seboj v žepu ali kaj podobnega. Uporabnost te metode je omejena zgolj z našo domišljijo. J

Njeni glavni pozitivni lastnosti pa sta v bistvu dve. Že prva je za nas zelo pomembna, da lahko z vstopanjem v negativno „zasidrana“ stanja, ob tem ko imamo sproženo sidro, „povozimo“ negativno stanje, se pravi „prepišemo“ povezavo „dogodek–občutek–misel“ z novo, za katero verjamemo, da je za nas ugodna. Seveda poudarjam, da je večinoma za dosego tega treba skozi celoten proces iti večkrat.

Druga njena čudovita lastnost pa je malce bolj skrita. Kot lahko opazimo, je tehnika še vedno dokaj dobro zasidrana (J) na naši razumski ravni, saj se po navadi najprej spomnimo neke situacije, za katero smo si zapomnili ali pa verjamemo, da je bila za nas pozitivna, in šele nato pride občutek. A vseeno nam lahko dodatno služi tudi kot nek uvod v poglabljanje vase in v naš čustveni svet. Čeprav štartamo z drugega konca, lahko sami dobimo zelo dobro predstavo o tem, kako funkcioniramo in kakšne povezave oz. morda vzorce smo si ustvarili.

Vživljanje vase

Tehnika za vživljanje vase, ki bi temeljila na jasno začrtanih korakih in miselnih procesih, ne more biti uspešna, saj smo si vsi različni. Ravno zaradi tega mora celoten postopek izhajati iz osebe same. Prav tako pa „postopek“ ne sme temeljiti na razumski ravni, saj razum ne more doseči dovolj globoko, da bi dosegel in dojel čustveno raven. Naš razum namreč (vsaj v današnjem času) deluje znotraj določenih okvirov. Izkustveno učenje vse bolj nadomeščajo postopki in teorije, ki nas že prej pripravijo na možnost nekega dogodka ali situacije.

Tako na primer otroka vstavimo v oklep ščitnikov čelad in očal, preden se sploh sme usesti na kolo ali obuti rolerje. Prav tako gre večina hribolazcev in alpinistov najprej v razne tečaje, kjer se že vnaprej spoznajo z vsemi postopki gibanja v gorah, nevarnostmi ipd. Takšno početje je z vidika danes idealiziranega nebolečega in varnega življenja ter včasih celo preživetja seveda smiselno, vseeno pa nas v prekomerni in nepotrebni količini oropa tiste pristne lastne izkušnje (padec s kolesa in boleča praska na kolenu, ki me še lep čas opozarja na to, da ta manever morda le ni bil tako pameten, kot se mi je sprva zdelo, ali pa pogled na grozno pot po prepadni steni in odločitev za predhodni povratek, ker sem preko lastnega občutka strahu ugotovil, da bi bilo dobro imeti neko varovalno opremo s seboj in jo bom naslednjič vsekakor vključil).

In, kot že rečeno, gre tisti pravi postopek naše lastne reakcije na nek dogodek ali situacijo prav preko izkustva (zaznave in občutkov) do razumskega (miselnega) odziva in ne obratno. Še več, vsaka obratna povezava (kot pri neizkustvenem učenju) nam predstavlja vedno večji odmik od samih sebe, saj nam naše izkušnje in občutke vse bolj zamenjujejo naučena pravila, ki pa za nas morda sploh ne držijo.

Torej, če imamo kakršne koli „čustvene“ težave, je potrebno najprej pokukati na čustveno raven. To je za povprečnega razumskega človeka, ki mora velik del vsakega dneva preživeti na razumski ravni (služba, šola, odločanje o nakupih ipd.) zelo težko. Konec koncev, kot je bilo omenjeno zgoraj, večina primerov vzgoje in praktično celotno izobraževanje temelji na tem, da uporabljamo in krepimo ravno razumsko raven. Zelo malo časa, če sploh, se nameni razvoju naše čustvene ravni in temu, kako biti v stiku z njo, saj se dandanes sploh izobraževanje omejuje na logične procese v teoriji (problemàlogični postopek v skladu z vnaprej določenimi pravili (račun, strukturirana navodila ipd.)àrezultat) in analizo otipljivih ter merljivih podatkov pri „praktičnem“ delu. Sem pa naša čustva seveda ne sodijo.

Ravno zato potrebujemo za vživetje vase tehniko, ki ne bo imela konkretnih navodil in korakov, kako do tega priti. Morda se sliši protislovno, a takšne tehnike obstajajo.

Tehnika

Ena lažjih in meni najuporabnejših je tehnika, kjer se po napornem dnevu odpravim pod tuš in v kopalnici naredim res popolno temo. Vklopim tuš in se prepustim občutkom …

Za tiste, ki želite teoretično razlago tehnike:

Dandanes za dojemanje sveta večinoma uporabljamo oči oz. t. i. „vizualni kanal“ (delo z računalnikom, delo v pisarni, manualna dela pa tudi kirurgi, vzdrževalci strojev ipd.), občasno pa še ušesa in telo oz. slušni (telefoniranje, trženje, pogovori, predavanja ipd.) in telesni (kinestetični) kanal (fizično naporno delo, šport, rokodelstvo ipd.). Ko stopimo v temo, vizualni kanal odklopimo, ker ne vidimo ničesar (zato mora biti res popolna tema) oz. „vidimo“ pred očmi le naključne „slike“ oz. „svetlobni šum“ (razlaga npr. na Wikipediji – Closed-eye visualizations). Ko vklopimo tuš, zadušimo vse ostale zvoke (če so ti premočni, za ta del še posebej poskrbimo) in slišimo le prijetno šumenje vode.

Ko nam po celem telesu teče voda, dobimo preko tega na telesni ravni toliko informacij, da nas preobremenijo in posledično sprostijo, ker pozabimo na druge dražljaje. In ob taki situaciji - izklopljen ali zašumljen vizualni kanal, „zašumljena“ avditivni in kinestetični kanal (po analogiji z „zvočnim“ belim šumom (naključno pojavljanje frekvenc celotnega frekvenčnega spektra) bi lahko tudi naključno padanje naključno velikih kapljic na naključne dele telesa razumeli kot nekakšen „fizični šum“) – naši možgani navadno odtavajo. Če tega procesa („odtavanja“ možganov) ne preprečimo in se mu raje prepustimo, vstopimo v neke vrste „trans“ oz. stanje spremenjene zavesti in začnemo (močneje) zaznavati naša čustva in občutke. Velikokrat lahko v takšnem stanju pri sebi pridemo tudi do pomembnih uvidov in najdemo prenekatero pot iz težav ali pa takšno, ki nas vodi do želenega cilja.

Alternativna možnost

Seveda je pomemben predpogoj za uspeh te tehnike tudi to, da se med njo počutite varno in udobno, zato je ne izvajajte, če v takšnem prostoru oz. v tistem času za vas to ni možno. Tehniko lahko konec koncev izvajate v povsem temni in tihi spalnici, ko ležite na varni in udobni postelji, namesto tuša pa se lahko nežno in povsem naključno rahlo masirate ali božate po določenih točkah na telesu.

Življenje na čustveni ravni

Prevrtimo nekaj časa naprej …

„USPELO JE!!! Sedaj živim na čustveni ravni! … Hmmm, kaj pa sedaj?“

Ko vam enkrat uspe priti na čustveno raven in na njej resnično zaživeti, je občutek res čudovit. A zgodba na žalost (ali pa morda tudi ne) še ni končana. Dandanes, kot že rečeno, živimo v družbi, ki je odmaknjena od narave, odmaknjena od tistih pravih nas in načina življenja, ki nam ne bi povzročal (večjih) težav. Tako se seveda ne smemo zadovoljiti zgolj s tem, da enkrat začutimo našo čustveno raven in začnemo prebivati na njej. Kaj hitro nas bo veter sprememb, ki zvesto sledi nenehno spreminjajočim se (na žalost ne na bolje) družbenim trendom, zopet pahnil na tista pregovorna „realna“ tla oz. na našo razumsko raven. Ta proces je težko izogiben, tako da moramo, če želimo ostati v stiku s seboj, na tem nenehno delati; pa naj bo to izvajanje predlaganih tehnik, kakšnih drugih tehnik ali pa neka čisto druga, naša lastna dejavnost oz. „postopek“, ki smo ga skozi večkratno ponovitev celotnega procesa prilagodili ali v celoti iznašli sami in skozi lastno izkušnjo dognali, da koristi za nas.

Primer 1:

Fantič po imenu Iztok se ob prvi letošnji pošiljki snega odpravi na sosednji hrib. Po 1 uri hoda prispe na vrh, kjer ga pozdravi sonce, ki mu nežno ogreva obraz, in pa še popolnoma neokrnjena smetanasta bela posteljnina, ki je ponoči prekrila travnik.

Iztok si sname nahrbtnik, s katerega odmontira snežno desko, ki jo je nosil s seboj, ter po nekaj krepkih požirkih poleti nabranega čaja, ki mu ga zjutraj, preden je odrinil, z ljubeznijo pripravila punca Tina, elegantno zareže v snežno podlago, ki ga je že težko pričakovala.

Takoj, ko zapelje v prvi ovinek, se mu porodi občutek neizmerne sreče in izpopolnjenosti, kot da bi že celo življenje čakal le na ta prečudovit spust, kjer je prisoten le on, njegova eko snežna deska in pa seveda umirjena ter hkrati duha poživljajoča narava, s katero se je nepovratno povezal za vse življenje. Ko tako nekaj časa uživa v tem svojem občutku, ugotovi, da je to nekaj, kar mora še večkrat ponoviti.

Tudi ko čez nekaj ur ves vesel pride domov, ta občutek ne popušča in še cel dan je z njim zaznamovan, saj mu tudi dolg prevod in terapija s čustveno naporno stranko, ki ju ima za opraviti popoldne, sploh ne delata težav, saj vanju vstopi vesel in nasmejan, kot še nikoli prej.

In zato tudi zvečer, ko se naglica in adrenalin, nabrana preko celotnega dneva malce umirita, sklene, da bo takšne dopoldneve še imel, saj je današnje nanj na vseh področjih delovalo izredno pomirjujoče ter ga navdalo z občutkom nove moči in energije.

Še več, kadar koli se spomni tega uživaškega deskanja po neokrnjeni beli strmini, se mu vedno znova začnejo porajati občutki, kot jih je občutil tedaj, kar ga zopet spravi v izrazito pozitivno stanje in svet je zopet lep, vse morebitne težave pa kar naenkrat izginejo 

Primer 2:

Maja hodi s prijateljicami po ulici. Vse njene prijateljice so pankerke in so temu primerno tudi opremljene – na nogah imajo seveda „bulerje“ z močnimi kovinskimi kapicami na predelu prstov, Maja pa je obuta v „skejterske“ čevlje, ker se je pred tem „skejtala“ v parku. Njena prijateljica Vesna, ki jo Maja občuduje zaradi njene neustrašnosti, s posebnim užitkom brcne v vsak jekleni količek ob robu pločnika, po katerem se sprehajajo. Ker bi tudi Maja rada bila bolj podobna Vesni, se tudi sama opogumi in močno brcne v naslednji količek …

AAAAAAAAAAAAUUUUUUUUUUUUUUUUUUUUU!!!!!!!

Ko močna bolečina popusti, Maja ugotovi, da morda to ni bila ravno najboljša ideja, saj njeni čevlji na prstih nimajo nikakršne ojačitve, ki bi pomagala ublažiti, če že ne preprečiti bolečo izkušnjo. Še celo naslednje leto, ko se s prijateljicami zopet sprehajajo po istem pločniku in Vesna spet veselo brca vsak, sedaj že malce ukrivljen količek, se spomni te izkušnje, kar jo že vnaprej odvrne od kakršnega koli novega poskusa, če bi se pa morda letos kaj bolje izšlo za njene prste.