Ljudje razmišljajo, da bodo srečni, ko bodo končno dobili to in to. Na primer dosti denarja. Ali kaj podobnega. Če bi le imel boljšo službo, bi bilo vse drugače, pravijo. Če bi le imel več denarja na bančnem računu, če bi le napredoval v svoji organizaciji, če bi le bil bolj priljubljen, če bi le bil bolj zdrav, samozavesten ali pogumen, če bi le uspel končno diplomirati, če bi le imel boljšega partnerja, manj grozne starše (ali pa otroke), če bi le odpustili tistega nadležnega sodelavca ali tiranskega šefa, če bi le to, če bi le ono. Potem bi bilo vse drugače.
A res?
Kaj pa če do tega zunanjega dogodka nikdar ne pride? Kaj pa potem? Če naše zadovoljstvo vežemo na nek zunanji dogodek, ki ga morda niti ne bo, a bomo lahko potem lahko sploh kdaj zadovoljni s svojim življenjem? Ali bomo sploh kdaj srečni?
Nadležna vprašanja? Niti ne. Prej praktična. Pomagajo nam razumeti zgrešenost razmišljanja, po katerem naj bi se najprej nekaj zgodilo, da bi ŠELE POTEM bil čas za veselje in srečo. Kajti v resnici je ravno obratno; uspešni ljudje niso veseli in srečni, ker so uspešni. Postali so uspešni, ker so bili NAJPREJ zadovoljni. ŠELE POTEM potem so lahko postali uspešni. Uspešni pa niso postali tako, da bi se nekega dne kar zbudili v zlati postelji, ampak so za to morali nekaj početi. Šli so v akcijo in nekaj (karkoli) tako dolgo in tako intenzivno počeli, da jim je uspelo. Tega pa ne bi mogli, če ne bi bili pri tem zadovoljni in srečni! Kako pa to vemo? Preprosto, saj če nečesa ne maramo, tega pač ne počnemo, ne? Kar se nam zdi slaba ideja, temu ne damo priložnosti. Če smo prepričani, da se nič ne da narediti, potem tudi nič ne naredimo. Če menimo, da je vse brezupno, potem seveda ne gremo v akcijo. Če v neki situaciji ne vidimo izhoda, potem ga seveda ne bomo našli. In tako naprej. Ad infinitum. Po tisti znani formuli, da naše misli ustvarjajo naša občutja, ta vodijo naše akcije (odločitve) in naše akcije prinašajo rezultate, kot jih prejemamo, je jasno, da le ZARADI MISLI imamo, kar imamo. In nimamo, česar nimamo. Tam se vse začne. Tisti ki ne mara naprezanja v telovadnici in se mu zdi okus proteinskih napitkov (da ne govorimo o brokoliju in kuhanem piščancu) nagravžen, seveda nikdar ne bo imel izklesane postave. Le tisti ki uživa v vsakodnevnih treningih, lahko v njih vztraja toliko časa, da so pojavijo radiatorčki na trebuhu. A ni to logično (pa pošteno tudi)?
Kje torej začeti? Morda pa lahko preizkusimo star trik mojstrov osebne rasti. In začnemo z občutki, ki bi nas prevevali, če bi želeno stvar že imeli. Ta trenutek. Z občutki ugodja, sreče in ponosa, da nam je končno uspelo, da smo to dosegli (karkoli to pač je). Že danes. Pa jutri tudi. Vsak dan, ves čas se vživimo v občutek, da smo to že dosegli. In le glejmo, kaj se bo zgodilo... :)
inspiracije