Dandanes se veliko govori o pomembnosti komunikacije, na kakšen način bi morali govoriti drug z drugim ter kako pomembno je poslušati in slišati drug drugega. Marsikatera teorija zagotovo drži, a žal je to premalo, da bi se resnično znali in zmogli pogovoriti, povedati svoje potrebe, želje in čustva ter da bi bili lahko v partnerstvu slišani.
Zakaj pride fo motenj v komunikaciji?
1. Psihična neprisotnost in neprizemljenost
Psihična neprisotnost se običajno kaže tako, da je oseba fizično sicer prisotna, a je z mislimi povsem nekje drugje in zelo pogosto niti ne sliši, kaj ji govorimo ali pa si pogovorov, dogovorov sploh ne zapomni. Oseba je fizično prisotna, vendar je z zavestjo povsem nekje drugje, v svojem svetu. Oseba, ki ni prisotna, se ne zaveda, niti si ne priznava ali prepoznava dejanskega stanja in posledično v pogovoru in sprejemanju odločitev niti ne more sodelovati, podajati mnenja ipd.
Kadar je nekdo v pomanjkanju energije pomeni, da čuti, kot da ni varen, nima moči in volje, da bi se soočil z vsakdanjimi izzivi, posledično se umika iz situacij in odnosov in pravzaprav ni sposoben konstruktivne komunikacije.
2. Vibracija in potlačena čustva
Kadar smo v pomanjkanju energije zaradi izčrpanosti, stresa, stisk, prevelikih izzivov ali kakršnihkoli bolečin in travm, ki so povezane s tem, o čemer želimo govoriti, bomo pri komunikaciji in pogovoru zelo težko uspešni.
Kadar se ne zavedamo svojih čustev, če smo jih morali potlačiti, če niso bila sprejeta s strani partnerja itd., potem ne bomo zmogli usklajeno komunicirati. S partnerjem lahko govorimo zelo lepo, pravilno, pozitivno, nam je poznana teorija, kako naj bi pari med seboj govorili, vendar se potlačena, neizražena čustva odražajo v tonu govora in vibraciji glasu. Lahko imamo občutek, da smo nekaj povedali z zelo lepimi in primerni besedami, da smo oblikovali asertiven stavek, a če imamo npr. potlačena čustva jeze do partnerja, bomo to storili z agresivno vibracijo glasu ali drže in partner se bo odzval na našo vibracijo in ne na besede, ki smo jih uporabili. Morda ste že kdaj od koga dobili zelo asertivno napisano sporočilo, a ko sta ga brali, ste v sebi začutili nelagodje, jezo, morda celo, da ste napadeni. Na podlagi besed in stavkov tega niste razbrali, a se vseeno to močno čuti.
Če smo npr. jezni, in se trudimo umirjeno, asertivno in kontrolirano govoriti, bo partner kljub temu lahko šel v »napad«, se bo odzval nesramno, šel bo v obrambo ali ne bo prisluhnil, saj v naši intonaciji, barvi in vibraciji zaznava naše primarno, resnično čustvo. In če nimamo dovolj energije, da bi bili prisotni v zavedanju svojih čustev, pravzaprav ne vemo, kaj čutimo.
Kadar nismo prisotni in v stiku s svojimi čustvi, govorimo vse bolj iz glave, uma in ega, ne pa tega, kar zares čutimo, potrebujemo in kar si res želimo. Šele ko imamo dovolj prizemljene energije, lahko pridemo v stik z lastnimi čustvi, jih začutimo in ustrezno ubesedimo ter smo avtentični.
3. Komunikacija pod adrenalinom
Kadar smo pod stresom oziroma kadar delujemo na podlagi adrenalina, vse dojemamo kot grožnjo. Telo je v stanju pripravljenosti za bolj ali beg in takrat ne moremo razmišljati mirno, z obzirom na partnerja, težko smo sočutni, empatični, nikakor ne moremo biti potrpežljivi. Ko smo pod adrenalinom, v naših možganih in telesu vlada stanje panike, podobno, kot če bi hišo zajel požar. Takrat nekdo prevzame vodstvo in začne usmerjati ljudi, da se rešijo. Ne pogaja se z njimi, ne sprašuje jih, kateri zasilni izhod bi jim bolj ustrezal, ne ukvarja se s tem, kako se počutijo sedaj, ko je zagorelo. Cilj osebe je, da jih čim prej spravi na varno. In kadar delujemo na adrenalinu, se podobno vedemo v povsem vsakdanjih, neogrožajočih situacijah. Ko smo mi ali partner pod adrenalinom, si ne zmoremo prisluhniti, se ne zmoremo upoštevati in se slišati ter razumeti.
4. Delovanje na podlagi vzorca napad – umik ali žrtev - kontrolor
Zelo pogosto komunikacija med partnerjema deluje tako, da je nekdo »napadalec«, drugi pa se odmika. Ena oseba se začne pritoževati, kritizirati in se jeziti. Druga oseba se začne braniti, oddaljevati in postavljati zid. Bolj kot se druga oseba odmika, bolj začne prva oseba pritiskati. In par se znajde v »groznem plesu«. Enemu se zdi druga oseba nevarna, čuti, kot da je njen sovražnik, in začneta se fizično odzivati, kot da sta v resnični nevarnosti. Kadar sta v pomanjkanju energije in sta tako ujeta v to dogajanje, ne moreta tega plesa prekiniti. Zato je tako pomembno, da smo prisotni in prizemljeni. Prvo, ker bomo hitreje opazili, da gre za neustrezen dialog, po drugi strani pa, tudi če nas stari vzorci potegnejo v ta vrtinec, bomo hitreje zmogli stopiti korak nazaj in pogledati, kje se nahajamo.
Pogosto je v partnerskem odnosu znajdeta osebi, kjer je ena v vlogi »žrtve«, druga pa v vlogi »kontrolorja«. Oseba v vlogi žrtve se v pogovoru ne upa odkrito govoriti, se upreti in se zavzeti za svoje pravice, zato svoja občutja, želje in potrebe pogosto potlači. Oseba, ki je v vlogi kontrolorja, pa kritizira, zahteva poslušnost oziroma da drugi delajo, kot želi in predlaga on, uporablja različne tehnike manipulacije. Na koncu sta oba ranjena: »žrtev«, ker je bila ponovno na nek način ponižana, in »kontrolor«, ker je moral uporabiti tak način, čeprav v sebi čuti, da je drugo osebo s tem prizadel. In na tak način drug drugega izčrpavata.
Pomembno je, da spoznamo, da pri pogovorih, prepirih ipd., ne gre samo za komunikacijo, način govora in uporabo besed. Gre za to, da imamo dovolj prizemljene energije, da situacijo in vzorce prepoznamo, zmoremo stopiti iz vzorca in oblikujemo drugačen, boljši, bolj umirjen in usklajen način odzivanja.
Osnovni izziv pri umirjeni in konstruktivni komunikaciji je običajno to, da smo izčrpani in pod stresom, saj so takrat možgani v preživitvenim nagonu. V takem stanju ne moremo jasno razmišljati, poslušati, razumeti in se sodelovalno odzvati na partnerjeve predloge, želje in potrebe. Zagotovo smo to pri sebi že večkrat opazili. Če pridemo domov tečni in nejevoljni, se bomo pritoževali nad vsako malenkostjo. Ko pridemo domov dobre volje z dovolj energije, pa nas iste malenkosti ne motijo toliko oziroma se znamo izraziti na povsem umirjen in ljubeč način.
Ko smo dovolj prizemljeni in imamo dovolj energije, se že med sami pogovorom slišimo, da določen način govora in delovanja ni ustrezen. Kadar smo v pomanjkanju, nam je pogosto težko, ker po koncu prepira vidimo, da nismo ravnali ustrezno in imamo občutke krivde, ali pa spoznamo, da smo partnerju dovolili, da gre predaleč. Pomembno je torej, da se še pravi čas ustavimo, ne pademo v vzorce in da smo se sposobni odzvati na način, za katerega vemo, da bi bil bolj ustrezen.
Vzemimo primer: Popoldne je oče na računalniku, mama pa mora poskrbeti za otroka in gospodinjstvo. Mama sicer opravi vse potrebno in potem proti večeru kar naenkrat postane tečna, se pritožuje in se jezi na partnerja, da ji nič ne pomaga in da ima vsega zadosti, ali pa samo grdo gleda, njeno telo pa je povsem napeto.
Kadar smo mi v pomanjkanju z energijo, ne bomo zaznali ključnega momenta, kdaj smo začutili jezo in jo potlačimo in tlačimo in potem eksplodiramo ali se partnerju na najrazličnejše načine maščujemo (npr. ne govorimo z njim/njo, zvečer nočemo pogledati filma z njim/njo, mu ne operemo srajce, ki jo bo potreboval, ne odnesemo smeti ali kupimo kruha, čeprav vemo, da to partnerka pričakuje itd.).
Kadar imamo mi dovolj energije, zaznamo, da smo postali jezni v trenutku, ko je partner sedel za računalnik in da začutimo, da je za nas v tem trenutku preveč obveznosti. In če se tega zavemo, bomo partnerju takoj rekli: Vem, da si hotel sedaj iti na računalnik, ampak bi te res prosila, če mi pomagaš pri posodi, ker moram jaz pripraviti malico za otroka. Ker smo takoj spregovorili, bo naš ton in vibracija glasu mirna, jasna, odločna, a hkrati razumevajoča do parterja. In partner se bo najverjetneje na to pozitivno odzval. Če mi zavestno ali nezavedno tlačimo čustva, ko bomo spregovorili, bo naše celotno telo in energetski sistem vibriral agresivno, naš ton bo zvenel jezno in partner se bo na to odzval obrambno, z uporom, iskanjem izgovorov, prelaganjem na kasneje ipd.