Glede ženske miselnosti obstaja en poseben element, ki bi se ga morali zavedati vsi moški – čim prej, tem bolje. Resnica je, da žena pokaže nezadovoljstvo nad možem vedno, ko se ta obnaša kot otrok. Ženska si želi ustvariti družino s pravim moškim, ki zagotavlja zaščito, ji daje podporo in umirja misli. Toda včasih jo pričaka razočaranje, saj se mož, namesto da bi se obnašal kot moški, nenadoma spremeni v otroka: pričakuje, da ga bo žena zaščitila, pomirila in potolažila, mu „brisala nosek“. To vodi do močnega občutka razočaranja ženske v družinskem življenju, kar vpliva na odnose na vseh ravneh. Odnos med možem in ženo se spremeni v odnos med materjo in sinom, kar ženski nikakor ne ustreza.
Če postane moški popolnoma odvisen od ženske, zahteva od nje nenehno skrb, se ne reinkarnira (preobrazi) niti v otroka, temveč neposredno v žensko. Ženska je tista, ki potrebuje nego in varovanje, ne moški. Zaradi tovrstnega odvisnega vedenja se zdi, da sta v družini dve ženi, namesto mož in žena. Seveda je zabavno, da ima žena še eno prijateljico, vendar njen up je vendarle bil, da dobi premišljenega, zanesljivega moža! Če je mož odvisen od svoje žene in ne obratno, njegova moškost hitro izpuhti in od nje ne ostane popolnoma nič. Lahko s svojo pestjo udarja po mizi in skuša uveljavljati svojo moškost doma, vendar ni to nič drugega kot ženska histerija.
Mož mora svojo moškost dokazati s skrbjo za svojo ženo in poskrbeti, da se počuti varno kot za kamnitim zidom. Potem bo njena ženskost zadovoljena.
Zakon srečnih družinskih odnosov je povsem preprost: duh sreče se doma naseli, ko se ženska počuti srečno. Ko je ženska srečna v družinskem življenju, postane srečen tudi moški.
Zaključek je preprost: če želi moški postati srečen, mora najprej osrečiti žensko. Če napravi napako in poskuša osrečiti najprej sebe, se niti on niti njegovi sorodniki ne bodo počutili srečne, saj ni upoštevano pravilno etično zaporedje. Sreča v samoti je precej vprašljiva nagrada.
iz knjige Moja žena je boginja
inspiracije