Piše se leto 1325. Zagledam jo na vozu. Roki ima vklenjeni z verigami. Glavo sklanja navzdol in po licih ji tečejo solze, pred usodo, ki se bo odvila čez nekaj trenutkov.
Stopim do nje, se je nežno dotaknem. Vsa prestrašena in v krču dvigne pogled. Vprašam jo: »Kako ti je ime?«
Komajda slišno izgovori: »Mojna!« Nežno ji rečem in vprašam: »Kako lepo ime, Mojna. Kaj se je zgodilo? Kam te peljejo?«
Pogled upre v moje oči in mi pove zgodbo: »Veš, bila sem zelo srečna. Moja sestra me je zaradi moje sreče, povezanosti z naravo, z zdravilnimi rastlinami, zaradi mojega znanja o skrivnostih zdravljenja z rokami, molitvijo, plesom, glasom izdala.
Res je, da sem zdravila ljudi naskrivaj. Takšne kot jaz so nas imeli za izobčence, nas obglavljali in ona je to točno vedela. Zaradi svojega ljubosumja me je razkrila, kajti ljudje, potrebni pomoči, so radi prihajali k meni in odhajali od mene pomirjeni v Duši.
Moj dar mi je bil položen v zibelko in zakaj bi ga skrivala, če lahko z njim pomagam tistim, ki so pomoči potrebni. Ničesar nisem hotela od njih, le to, da lahko delim z njimi svojo pot. Sami od sebe so mi darovali kruh, vrtnine v znak hvaležnosti.
Moje življenje je bilo kljub nevarnosti izpolnjeno in bila sem resnično mirna v srcu. Nisem imela veliko, majhno leseno kočo, svoje zdravilne rastline, dva psa, tri muce in eno kozo, ki mi je dajala mleko.
Zadaj za kočo pa sem si iz kamnov zgradila prekrasen labirint, labirint Sonca, kjer sem se napajala in prisluhnila tankočutnim starodavnim zgodbam, ki so nosile zdravilna sporočila. Ob posebnih večerih smo se skrivaj dobivali in ljudje so zelo radi prisluhnili o ustroju sveta, o povezanosti z duhovnimi bitji in njihovi moči, o tem, kako pomembno je biti čuječ v vsakem trenutku, da lahko delujemo iz prostora srca. V tišini in v srcu smo jih podoživljali ter skupaj praznovali z objemi in pogledi v oči.
O, kako veličastni trenutki so to bili. In sedaj, sedaj je vsega konec. Rablji me peljejo na morišče, kjer so si zaželeli moje glave in krvi. Zakaj? Ker živim vedenje svojega srca? Ker želim vsakemu živemu bitju, živalim in vsej naravi samo dobro? Ker vem, da mi bodo narava in srčni ljudje to dobroto vračali skozi svojo ljubezen? Mar je to zločin?«
Čutila sem, kako ji je srce razbijalo v prsih. Zaslišim njen tihi šepet: »Kdo si pa ti? Tako poznana se mi zdiš. Iz katerega časa prihajaš?«
Sklonim se k njej in ji zašepetam: »Sem Amai, prihajam danes zate, iz prihodnosti, da te blagoslovim, da sprejmeš svojo moč, da odpustiš svoji sestri, svojim krvnikom in s pomirjenim srcem, Dušo se podaš na pot Domov, v kraljestvo Stvarnika in svoje prave Dušne družine.
Čakajo te z odprtimi rokami in so ponosni nate, na tvoje izvršeno poslanstvo, ki si ga nesebično razdajala. Saj veš, ves strah je odveč, je samo trenutek slabosti na misel, da je prišel čas za odtegnitev iz tega sveta. Kmalu se boš vrnila v boljšo zgodbo. Tvoji krvniki bodo plačali za vse umore v naslednjih življenjih, zanje bo poskrbljeno. Zate je ta trenutek res velika preizkušnja.«
Zelo tiho se mi zahvali: »Hvala, draga Amai, za tolažbo, blagoslove in tvoje pomirjajoče besede. Prosim, bodi moja sestra. Če želiš, bi ti rada predala vsa svoja znanja, da boš lahko pomagala sebi in drugim.«
Amai je s hvaležnostjo v srcu in solznimi očmi prikimala njeni dobrodušnosti. Mojna je prislonila svoje čelo na njeno, zaprli sta oči in prenos se je pričel. Ko sta se pogledali v oči, nobene besede niso bile več potrebne.
Amai je stopila z voza, Mojna je z dvignjeno glavo, pomirjenim srcem in ponosom prikimala svojim rabljem, da je pripravljena.
Iz daljave je Amai opazovala, kako se je Duša njene sestre vzdignila v nebo, in potihoma zašepetala: »Srečno pot Domov, draga Mojna! Še se bova srečali!«
Če želiš prejeti še kakšen navdih od Amai, ga preberi v knjigi Teci, Amai, teci. Naroči svoj izvod knjige tukaj. >>
O knjigi Teci, Amai, teci
Pesmi, misli, barve so odsev moje Duše, mojih izkušenj kot ženske v tem kaotičnem svetu, mojih žalosti, veselja, radosti, sprejemanja sebe, svojega telesa, svojih čustev, povezovanja z naravo, s celotnim Stvarstvom. Potapljanja v svojo Bit in učenja, da sem na prvem mestu jaz, da edino v celotnem stvarstvu največ svoje ljubezni potrebujem jaz sama. Da sem nehala iskati ljubezen in potrditve zunaj sebe in živeti v iluziji, da mi jo lahko da neka oseba. Je pa lepo, kadar se dva srečata in sta združena v enem srcu in eni Duši.
Hvaležna za izkušnjo, ker sem dobila najdragocenejše darilo, in to je vrnitev k sebi, k svojemu Izvoru, k svoji Luči in predvsem v sprejemanju sebe, svoje ženskosti in notranje moči.
inspiracije