Moje, tvoje 3. del

Moje in tvoje je z razlogom moje in tvoje. Razlog pa je ta, da jaz doživljam moje in ti tvoje.

V trenutku, ko začneva doživljati drug drugega, najina resničnost ni več enaka.

Pa ne le to, da ni enaka, začela se je zlivati z resničnostjo onega drugega na drugi strani komunikacije.

V življenju je zelo dobro paziti na svoje osebne meje. Osebne meje definirajo svoj lasten komunikacijski prostor.

Lasten komunikacijski prostor je prostor lastne verzije resnice. V njem ni prostora za resnice drugih. Razen, če jim dovolimo, da vanj prodrejo.

Lastna resnica je nekaj, kar se čuti znotraj vsakega posameznika kot nekaj, kar mu je jasno, živo, s čimer se lahko poveže neposredno ipd. V trenutku, ki je resnica, ki jo čutimo v sebi nekaj, s čimer se moramo povezati posredno, to več ni resnica.

Vse kar je res za nas, se mora čutiti v nas kot res. Da bi preverili kaj je za nas res, ni potrebno iti nikamor navzven, k drugim ljudem in preverjati. “A res obstajam? A sem živ?...”

Naše lasten resnice so večne. Očitne so tako daleč ,da nam je vedno, ko pomislimo na njih, jasne,

Mi vsi vemo ,da obstajamo. Če ne bi, se ne bi zavedali svoejga obstoja, pa se ga.

Vsi vemo, da imamo v sebi občutke za sebe, vsi vemo, da smo. In da smo mi, ne nekdo drug. Mi smo tisti, ki obstajamo.

Posredne resnice pa so: “Jaz imam rdeč avto. Moja žena je lepa. ipd.”

Če malo prisluhnemo sebi, je razlika zelo očitna.

V prvem primeru govori o sebi, v drugem pa o nečem ,kar je dodano k nam samim.

Obstajanje ja naša lastnost, ki obstaja, medtem, pa avto ni naša lastnost. Je nekaj, kar je dodano k nam, da bi nas bolj opisalo.

A opisalo kaj?

Vedno, ko nekaj opisujemo, to počnemo z mislimi, čustvi, idejami, spomini, koncepti. Vedno, ko želimo nekaj povedati, kakšno je, moramo nujno vključiti svoj um in dodati neko zunanjo kvaliteto. Medtem, ko pa je naša lastna lastnost, nekaj kar mi smo.

Razlika med mano in tako postaja na ta način vedno bolj očitna, saj se ne gre več za mene in tebe, temveč za neposrednost in posrednost. In to čutimo v sebi, ne izven sebe.

V sebi se zavedamo, če je nekaj posredno, ali pa je nekaj neposredno.

Tega, kako dobri smo v tem, nas je naučil življenjski trening. V primeru, da smo poslušali svoj notranji občutek, kaj je prav za nas, in ne nečesa drugega, smo bolj neposredno usklajeni s tem, kar imamo za povedati.

In seveda obratno.

Če smo bolj sledili drugim, njihovim mislim, njihovim občutkov, idejam, smo se bolj navadili, da poslušamo hitrost, kvaliteto, gostoto, jasnost drugih.

Obe stvari znata biti zelo dobri, a težava pri drugi je, da takrat večino časa sledimo hitrostim, potrebam, čustvom, občutkom drugih, kaj si želijo izraziti oni, kaj si za na željo oni.

In ko se ujamemo v hitrost drugih, njihov način, želje, potrebe, to samo pomeni, da ne sledimo temu, kar pa nam pravi naš notranji občutek, da je pomembno za nas same.

Vedno, ko to počnemo, je naš pogled bolj usmerjen na to, kaj se dogaja v svetu, kaj počnejo drugi, kako bi morali početi kaj drugi, kdo so drugi. Vse to pa je vedno bolj posredno kot neposredno.

In bolj je posredno, to pomeni tudi to, da vedno bolj posredno doživljamo svoj lasten občutek za obstoj.

Vedno manj čutimo sebe kot sebe, čeprava se zdi, da smo to, kar smo.

Seveda smo, a ne več izvorna, čista verzija zavesti, temveč posredna verzija zavesti, nižja zavestnost tega, kar bi lahko bili, če bi poslušali neposredno.

Neposrednost je ena najbolj pomembnih stvari v življenju, če ne celo najbolj pomembna

Vedno, ko smo neposredni, dajemo tisto, kar prihaja neposredno od nas samih, ne od drugih. Le, ko smo neposredni, smo lahko iskreni. Le takrat smo lahko to kar smo. Le takrat lahko pokažemo to, akr znamo. Le takrat je naša resnica, naša resnica.

Je že res, da ljudje v proizvodnji, v vodenju, managementu opravljajo naloge neposredno. 

Po tem se meri njihova učinkovitost.

A težava je, da se tam meri njihova sposobnost prenesti neko znanje, ki je posredno znanje iz vidika notranjega bitja, našega lastnega občutka za sebe.

Ljudje smo namreč naučeni, da izvajamo neke naloge. In za to smo plačani. Družbena stimulacija oz, potreba je, da ljudje delajo več, učinkovito, produktivno ipd. In za to smo plačani.

Nekateri izjemno uživajo v tem, kar počnejo, saj so v popolnosti povezani s tem kar so.

A težava je, da se moraš odločiti v ranih letih, kaj boš počel. In zato, se moraš naučitit tega, tega in tega.

In ko se tega, tega in tega naučiš, imaš poleg sega 90% nečesa, česar ne rabiš.

Iluzija tega, kar bi rad počel, se začenja zelo hitro razgrajevati, saj te usmerjajo na neka znanja, ki nimajo veze s tem, kar bi ti rad.

Naš občutek za nas, kjer želimo doživljati sebe kot sebe v tisti vlogi postaja vedno bolj nekaj drugega. Malo smo seveda krivi sami, veliko pa k vsemu temu doprinese potreba, da naj smo nekdo z mnogo znanji, kljub temu, da jih večino sploh ne bomo potrebovali.

Pri celi zgodi je največja težava v tem, da ne ostajamo v vsem procesu izobraževanja to, kar smo, temveč moramo postati nekdo drug. In kljub temu, da smo ta, ki smo, in da nam nihče ni povedal, da smo ta, ki smo, nas tudi nihče ne pripelje nazaj, da bi vedeli, da opravljamo nekaj kot mi, ne kot nekdo drug.

In tu je težava.

Vedno ko opravljamo nalogo kot nekdo drug, v sebi, svojem lastnem komunikacijskem prostoru, delamo napake, nepravilnosti, utrujenosti, v sebe prenašamo čustva drugih, misli drugih ipd. In to ne samo, da nas dela drugačne.

Naše telo je namreč navajeno na nas, na naš lasten način. Tudi naš um, naše izražanje. Ne na način drugih. Vse to pa vodi v nepotrebno entropijo tako v naših telesih, umu, čustvih, bočutkih ipd.