Moje, tvoje 2. del

Vse kar obstaja je materialni vidik življenja, a ne? Je že res, da so čustva, misli, občutki, ideje ipd. nekaj, kar izbija iz naših možganov. 

To sta jasno pokazali tako starodavna vzhodna kot zahodna znanost. Oboje je namreč del telesa.

Oboje vpliva drugo na drugo. Z mislimi, čustvi, občutki, idejami ipd. moramo vplivati na telo, daj se telo na njih odziva. In obratno, zaradi reakcij telesa, se prebujajo misli, čustva, občutki, ideje ipd.

Do tu vse lepo in prav. A ko v naš prostor zaznave sprejmemo nekoga drugega, potem se začnejo stvari malo komplicirati.

Naše telo, naš senzorični sistem, naši možgani, naš um je naravnan na čutenje čustev, občutkov, idej, konceptov, spominov.

To je ena najbolj običajnih funkcij, ki jih izvajamo vsak dan na stotine krat.

Na čustva, misli, občutke se odzivamo ves čas, čeravo se morda tega ne zavedamo.

Le-to dela iz naše osebnosti našo osebnost, ki je včasih bolj vesela, včasih manj, včasih bolj sproščena, včasih manj ipd.

V naši zaznavi se torej kar naenkrat pojavijo zaznave drugih ljudi, njihovih čustev, njihovih občutkov, njihovih idej ipd. Vstopili so v naš oseben prostor, in sedaj so tam.

Naš oseben prostor je prostor, kjer je naša osebna zaznava nas samih kot nas, najbolj živa.

V njem zaznavamo svoja čustva, kot svoja, svoje misli kot svoje, svoje občutke kot svoje ipd. Čutiti svoje misli, občutke, čustva pomeni, čutiti samo to, kar je ustvarilo naše telo, naš sistem, medtem pa, ko pomeni čutiti druge pomeni, da čutimo poleg našega sistema, tega, kar se je rodilo samo v nas, tudi tisto, kar je v naš sistem prišlo od zunaj.

Naš oseben prostor je lahko samo naš, kjer čutimo samo to, kar je naše, lahko pa se ta oseben prostor razširi navzven, kjer čutimo svoj razširjen oseben prostor, ki pa vključuje tudi druge.

V trenutuk, ko naš oseben prostor vključuje tudi druge, se začnemo v njem zavedati nas in njih.

To, da se zavedamo njih, ne pomeni, da se zavestno zavedamo. Pomeni pa, da se zavedamo dogajanja v tem “skupnem” komunikacijskem prostoru.

V skupnem komunikacijskem prostoru so naša čustva, njihova čustva, nše misli, njihove misli, naši spomini, njihovi spomini ipd. In oboje smo pripravljeni absorbirati kot svoje.

To koliko absorbiramo svoje in njegovo iz skupnega komunikacijskega prostora v sebe, je vsekakor odvisno od tega, kako smo naučeni, čemur dajemo pozornost, na kaj se nanašamo ipd.

Če smo, kot smo to lahko videli v prvem delu tega članka, pozorni na svojo lastno hitrost razkrivanja informacij nam samim, kot nam, torej v našem lastnem komunikacijskem prostoru brez drugih, potem bomo kaj hitro prepoznali, da se pri tem, kar čutimo nismo mi, če je hitrost drugačna.

V našem osebnem prostoru, ki bi ga lahko tudi poimenovali naš osebni notranji komunikacijski prostor, obstaja samo ena hitrost. In to je naša hitrost.

Samo mi vemo kako se nam kaj razkriva. Samo mi vemo, kako se za nas čuti naše doživljanje nas samih. In če nismo na to pozorni, potem lahko z lahkoto pomešamo to, kar je naše in to, kar je njihovo.

V trenutku pa, ko to začnemo izvajati, pa postajamo oboje.

Kot je to pravilno definiral Carl Jung je srečanje dveh osebnosti podoben stiku dveh substanc: če je reakcija v eni, se preobrazita obe.

In se dogaja, ko nismo pozorni na sebe, na svojo hitrost, na svoj način, na to, kar se dogaja nam kot nam.

Ko naši možgani, naš um, naši senzorji zaznajo nekaj, ne vedo pa kar točno to je. In ker je čustvo, ali misel, je to nekaj, kar glede na svoje preference shranijo in začnejo delati s tem.

To koliko bo kdo delal s tem, to premleval, se ukvarjal s tem, kar so v resnici čustva, misli, občutki, ideje ipd. drugih ljudi, je vsekakor odvisno od njih samih, od njihova sposobnosti razločevati kdo so oni sami.

V življenju smo trenirani, da se naj ukvarjamo s tem, kako se izražajo, kaj čutijo, kakšne so grimase, odzivi drugih ljudi. Od malega naprej, ker ni dobro, če se mi dedek smeje, jaz pa njemu ne.

In v šoli je negativen odziv učitelja na to, kar imamo mi za povedati nekaj groznega. Pa tudi starša, vzgojitelja, direktorja.

Je pa dobro, če nam filmi zbudijo dobra čustva, misli. In dobro je če Zrnec pri reklami za nek izdelek oddaja zabavna čustva.

Naš osebni prostor je nekaj zelo fleksibilnega, kar lahko razširimo z našim umom.

Naš um je tisti, ki pove, če je nekaj v redu ali pa drugo ni. In naš um je tisti, ki odriva, izrinja, ali privlači vanj tisto, kar je (zanj) dobrodošlo.

Vsi poznamo način, na katerega izražamo dobrodošlico prijateljem, znancem, sosedom, mimoidočim ipd. Poznamo pa tudi kako jo izrazimo naprej tistim, ki niso zaželeni v naših življenjih.

To, če bomo izrazili dobrodošlico je odvisno od našega zaznavanja čustev, misli, občutkov, idej, konceptov. In če so spomini na to, kar zaznavamo dobri, potem bo najverjetneje dobrodošlica pozitivna.

In če ni, bo negativna.

Težava pa je, da je to , na kar odreagiramo nekaj, kar je naučeno, vsaj večino časa in ne nekaj, kar bi doživljali v neposrednem stiku s tem, kar se dogaja.

Ljudje smo namreč zelo naučeni, da živimo po pravilih. In ta pravila so naučena, s čemer ni čisto nič narobe.

A ko pride do našega osebnega komunikacijskega prostora, kako se naj odzivamo tam, kako naj delujemo tam, smo se tudi zelo prilepili k pravilom, ki so nas jih naučili.

Vsaka naučenost za to, da bi to, kar je naučeno, potegnili nazaj v um, potrebuje čas. Pa ne samo za to, da bi to potegnili nazaj v um, temveč tudi zato, d bi preverili, če je to, kar se dogaja v resnici to, kar je potrebno.

V osebnih odnosih pač odreagiramo na način, kot odreagiramo. Zelo spontano, saj nam je poznan. Ponuja nam neko stopnjo zaupanja.

Ko pa se gre za poslovanje, ideje, management, vodenje ipd., pa se pravila malček spremenijo. Kajti če takrat odreagiramo s čustvi drugih, z njihovimi potrebami, nameni, lahko naredimo veliko napako.

V procesu podjetništva je zelo pomembno poslušati notranji glas, notranjega odločevalca. 

A če je ta navajen, da posluša vse druge v svojem notranjem komunikacijskem prostoru, namesto svojo lastno verzijo sebe, potem je to malo težje.

V življenju smo zelo naučeni, da poslušamo druge, da se usklajujemo z njihovimi hitrostimi izvajanja nečesa, da se poravnamo z njihovim načinom, njihovimi mislimi. Ko smo državljani, se poravnavamo z načini oblastnikov, ko smo vodja z načini lastnikov, ko smo v zaposleni z načini direktorjev ipd.

Vso to sledenje je zelo pomembno, ko je potrebno narediti  nekaj, da bo narejeno, kot pravijo predpisi, načini, ipd.

Če pa se predpisi, načini, odnosi, čustvovanje, spominjanje ipd. preliva v naš notranji komunikacijski prostor nas, kjer čutimo samo sebe, potem pa začne prihajati do napak. 

Napake niso nekaj neobičajnega. A je njihova verjetnost dosti višja, ko se namerno ali nenamerno zapletamo v osebni komunikacijski prostor drugih ljudi.