Moje, tvoje 1. del

Ljudje si predstavljamo, da je naš notranji prostor samo naš. Kar nam povedo drugi, da je njihovo in kar mi povemo njim, da je naše.

Da pa bi lahko začeli verjeti v to pravljico, pa se moramo globlje podučiti o naravi resničnosti, ki morda ni to, kar se zdi.

Narava resničnosti je zelo prepletena. Vsaj na fizičnem nivoju. In ljudje smo fizična bitja, a ne?

Vsak, ki misli, da je fizičen, ima svoj nagib v svojih mislih, čustvih, občutih, idejah, spominih v smer, da je vse kar obstaja fizično. In seveda je, vsaj po kvantni fiziki in tistih, ki verjamejo vanjo.

Seveda pa ni vse zlato, kar nam servirajo. 

Tudi to vemo. In ker je kvantna fizika iz materije, iz delcev, ki imajo potencial iz možnosti manifestacije, medtem, ko imamo mi v sebi neki nematerialni del, bi temu zelo težko rekli, da je res.

Je že res, da ljudje zaznavamo kvantno fizična pravila, saj smo v končni fazi narejeni iz tega, čemur fiziki pravijo kolaps kvantne funkcije.

Vsa materija, ki jo vidimo, zaznavamo ipd. je kolaps potenciala v neko konkretno obliko. To obliko pa lahko vidimo tudi mi kot drevo, avtomobil ,telo drugega, flipi-flips ipd.

Pred kolapsom kvantne funkcije, ki je vsekakor zvezna, kar pomeni, da je prisotna vsepovsod, smo bili ta kvantna funkcija, torej čisti potencial, tudi sami. Skupek nečesa, kar nima oblike, ne naboja.

In če nima ne oblike, ne naboja, kako pa je to potem lahko upadlo v naboj in obliko?

No, to je čarovnija kvantne fizike.

Sam potencial je torej nekaj, kar ni definirano. Prosto je. In ko postane nekaj drugega, točno specifičnega, postane ta potencial to ali ono. 

In to ali ono je lahko tudi ime in oblika, kakor to poimenujejo kvantni fiziki.

Ko kvantna funkcija upade v delec, torej v nekaj čusto konkretnega, dobi obliko in kvantni fiziki jo poimenujejo z nekim imenom.

To ni fenomen kvantne fizike. Upadanje nekaj iz čistega potenciala v nekaj konkretnega je funkcija, ki jo počne zavest ves čas.

Zavest je namreč tista, ki nekaj, kar se nam predstavi kot abstraktna forma, ideja, spomin, misel ali čustvo prenese v konkretno dejanje.

Zato nastajajo otroci, zato nastajajo podjetja, zato nastaja življenje na splošno.

Vsaka stvar mora najprej nastati na abstraktni ravni, kot ideja.

Zelo težko je reči, kaj je bilo prej, jajce ali kokoš, ko tako premišljujemo. A če pogledamo globlje, lahko zelo hitro pridemo do nečesa, čemur bi lahko rekli aksiom.

Da bi nekaj nastalo iz popolnega potenciala in postalo nekaj konkretnega, je potreben potencial najprej. Ker če tega ni najprej, potem tudi ne moremo govoriti o tem, kar iz tega potenciala nastane.

Najprej je torej obstajal potencial, kot neke vrste prajuha. 

To nas učijo pri biologiji v šoli, ko pravijo najprej je bila prajuha od koder se je dvignilo življenje. In se je.

A ko govorimo o kvantnem polju, se moramo nujno dvigniti en nivo višje, globlje.

Sedaj torej več ni prajuha, morje, ki je bilo polno kemičnih snovi in je strela zanetila življenje, temveč moramo nujno govoriti o kvantnem potencialu, ki ga predstavlja kvantno polje.

Težava pa je v iskri, ki prižge nekaj konkretnega.

Teorija opazovalca v kvantni fiziki je že zelo dolgo znana. In predstavlja problem, saj se svetloba ukloni v laserskem žarku, ko je prisotna zavest.

Kot pa vemo, pa vse stvari v življenju niso tako neposredne.

Za narediti otroka traja, in potrebno je biti dosti prisoten, da se zgodi otrok. Tudi planine na zemlji se ustvarjajo skozi dolga obdobja.

Tudi tam je potrebno biti prisoten, a ne več samo kot mala zavest človeka, temveč kot zavest, ki je širša.

Stvari v življenju potrebujejo čas. In to so prepoznali mnogi znanstveniki skozi svoje znanstvene raziskave. Lahko leto so namreč dobili kvantni fiziki po 85 letih dokaz, da je nekaj otipljivo. Da bi nekaj postalo otipljivo je potrebno mnogo zavestne prisotnosti. 

In njim je po 85 letih za to uspelo dobiti nobelovo nagrado za fiziko.

Jasno so pokazali, da je to, kar je lokalno, torej konkretno v naši zaznavi, neresnično in da je lahko resnično le tisto, kar ni lokalno, čisto potencial torej.

Implikacije tega bodo prišle v ospredje šele čez nekaj let, saj se kvantna fizika in ostali zelo oklepajo paradigme materializma. Materializem pa je zelo izmuzljiv,

Obstaja torej, ko ima dovolj časa. Pa ne samo časa, tudi prisotno mora biti nekaj, kar ta razvoj opazuje in stabilizacijo, ki se skozi ta razvoj zgodi.

Vedno je torej potrebno spoznanje in stabilizacija le-tega. In ko komuniciramo z drugimi privzemamo, da je to, kar so nam povedali drugi resnica, da je stabilno. Zanemarjamo pa čas.

Naša izkušnja nas je seveda, da zaznavamo sebe, v prvi osebi. In ebe zaznavamo vedno.

Nikoli namreč ni tako, da se malo zaznavamo, malo ne.

Vedno vemo, da smo živi, da obstajamo.

Zelo podobno kvantni funkciji. Z eno razliko. Le-ta se ne zaveda sama sebe, mi pa se.

Ko nam torej drug nekaj pove, nam to pove, kar sam na neki ravni to verjame. In ker on verjame, tudi mi privzamemo, da je to nekaj, v kar naj verjamemo mi sami.

Vsaj večino časa je tako.

V naših življenjih smo zelo malo časa pozorni na to, da morajo stvari trajati, da mora preteči nekaj časa, da se izkaže, da je to, kar nam je nekdo povedal resnično. Predvsem pa ne preverimo, če to drži za nas.

Znanstvena metoda preverjanja in dokazovanja rezultatov je dobra, saj nam jasno kaže, da moramo dobiti rezultat, ki drži za vse, kar mi smo. In mi nismo samo misli, občutki, čustva, ideje.

Ker pa smo naučeni, da naj odreagiramo na te pravkar omenjene, avtomatsko privzamemo, da nam le-te kažejo nekaj, kar je resnica.

Pa je?

Ker če malo je in malo ni, potem je nekaj narobe z našim predvidevanjem o tem, kar nam kaže narava resničnosti. Podobno kot kvantni fiziki, ki so rabili 85 let za rešitev kvantno fizičnega problema.

V vrtcih, šolah, univerzah, podjetjih je čas zelo pomemben. Ljudje se namreč ne želijo ukvarjati s tem, da boš ti rabil dve uri in nekdo drug 3 minute.

Če ne veš, sedi cvek!

Učenje, predvsem pa pridobivanje novega znanja je dolg proces. 

Vsak od nas ima svoj način. A ko te naučijo, da si moraš hitro zapomnit, to pomeni samo to, da si moraš to hitro, izven svojega lastnega časa, zapominit, da bodo zadovoljni drugi.

Zanimivo je, kako se že zelo zgodaj začnemo učiti, da naš lasten način, naš lasten čas, ni primeren. In da je to, kar je v redu, to, kar nam govorijo učitelji, znanci, kolegi, prijatelji, delodajalci.

In to je v redu, kar imajo za povedati oni. A težava je v tem, da je to v redu za njih. Za ustvarjanje njihovega sveta, njihovih manifestacij. Ne pa našega.

Nobeden namreč ne more vedeti kakšen je pravi čas za mene če ne posluša sebe, svojih občutkov, idej, konceptov. Le sam v sebi lahko zazna kdaj je pravi čas. In če tega ne poslušamo potem lahko porušimo celotno harmonijo kvantnega polja. Pa ne samo kvantnega polja, tudi tistega, kar se nahaja onstran tega polja.

Onstran kvantnega polja vsekakor morajo obstajati zavestni opazovalci, saj ko ni zavestnih opazovalcev, je vse le potencial.

Neka konkretna oblika takrat niti ni pomembna, saj nobenega ne zanima ali je tisto avto, hiša, cesta ipd.

Je že res, da je zaznavanje nečesa pomembno, vsaj iz vidika robotike, električnih impulzov ipd. da se ve, kdaj se je potrebno zaustaviti, obrniti, dvigniti ipd.

A pri tem, kar opazujemo, tudi kvantno fiziko, smo poleg mi, ki se tega, kar opazujemo, kar opisujemo, zavestni. Je torej prej zavestni opazovalec ali tisto, na kar je potrebno odreagirati?

Jaz bi vsekakor rekel, da je pred tem, da nekaj postane zavestno potrebno najprej imeti zavestnega opazovalca. In znanost dela stvari zavestne. Tako je Newton pomagal ozavestiti zakon gibanja, Einstein kvantni zakon, Marie Kyrie zakon radioaktivosti ipd.

A ti zakoni so obstajali že prej, kot popoln potencial. Le nekoga je bilo potrebno imeti na drugi strani, da je to zavestno zaznal.

In kaj ima s tem zavestni prostor, v katerem se nahajamo? Verjetno vse, ker se gre za zavestni prsotor in zavest samo.

Če pogledamo na sebe kot na zavestno bitje, od kje prihaja naša zavest? In kaj je bilo prej, telo ali mi, torej zavest, če se mi kot zavestna bitja zavedamo telesa, telo pa se ne zaveda nas?

Telo po zgornji interpretaciji je vsekakor objekt zaznave. Vsak od nas se z lahkoto lahko zave, da on obstaja neodvisno od telesa, telo pa ne more brez nas.

Nedavno je bilo dokazano, da će spustimo električni impulz v fantomski ud, torej ud, ki smo ga izgubili oz. ga ni fizično v našem telesu, da se telo odzove. 

A kaj se v resnici odzove, če ne obstaja nič razen materije?