Novoletne praznike sem letos preživela v Sarajevu. Precej »lagano«. Družila sem se z meni dragimi ljudi, s katerimi smo po eni strani odpirali nam ljube globoke pogovore, po drugi strani pa smo si od smeha brisali solze, ko so na plano izbruhnili naši notranji zabavljači. Še posebej, ko smo obračali bosanske kave in brali, kar je bilo zapisano v usedlinah. Prijali so mi dnevi brez velikih planov. Prijal mi je vonj (in okus) čevapčičev, pit in baklav. Prijala mi je multikulturalnost, ki jo lahko vidiš in začutiš na Baščaršiji. In prijala mi je pristna »balkanska« živost, ki sem jo občutila na silvestrski večer v njihovi pivnici. V enem trenutku sem se zavedla, da prav te, strasti do življenja samega, hočem v letošnjem letu še več. Bistveno več! In dobila sem svojo besedo za leto 2018. STRAST!
Kakšno besedo, boste vprašali? Naj razložim. Sama imam že nekaj let na začetku leta poseben dogovor s svojim višjim jazom, s tistim delom mene, ki vedno vidi širšo sliko, kot jo lahko vidim sama. Njega vsako leto zaprosim, da mi nekje do konca januarja na nek način, ki ga bom razumela, nakaže, kaj bo zame rdeča nit naslednjega leta.
Že nekaj let imam poseben dogovor s svojim višjim jazom, ki vedno vidi širšo sliko, kot jo lahko vidim sama. Njega vsako leto zaprosim, da mi na nek način, ki ga bom razumela, nakaže, kaj bo zame rdeča nit naslednjega leta.
Lani sem svojo besedo dobila, ko sem zbolela in mi je vročina, ki je sicer nisem imela že devet let, pokazala, da se preveč držim nečesa, kar mi še predstavlja varnost in da bom morala to spustiti. Da me v prihajajočem letu (v letu 2017 torej) čaka PREBOJ, pri tem pa moram paziti, da ne vlečem nazaj niti, ko se bodo te začele trgati, ampak naj takrat zaupam življenju, da bo zame poskrbljeno. Tega zelo jasnega uvida nisem pozabila in ko pogledam nazaj, napoved ne bi mogla biti bolj prava.
Preboj se je sicer zgodil popolnoma drugače, kot bi si lani ob tem času lahko predstavljala ali si zamislila s svojo, sicer kar veliko domišljijo, in je res prinesel zelo globoko osebno transformacijo. Ta se je verjetno pripravljala že nekaj let z vsemi mojimi do takratnimi preobrazbami, ampak lani poleti, ko me je notranje mlelo tako močno, da sem si želela samo, da še zdržim do konca, potem pa da nikoli več niti ne slišim o kakršnemkoli duhovnem razvoju, sem iz gosenice postala metulj. V sebi sem se na novo rodila. Kar je bilo eno od najlepših doživetij.
Kmalu po tem doživetju se je, kot je bilo napovedano, začelo dogajati tudi v zunanjem svetu. Res je začelo odpadati tisto, kar mi je do takrat dajalo finančno varnost. Ko sem globoko pogoltnila svoje stare strahove, da ne bom preživela, sem se spomnila svoje januarske vročine in njenega sporočila. Zato sem spustila vse nevidne niti, s katerimi sem še želela nadzorovati dogajanje in pustila, da je šlo. Odločila sem se za dokončno zaupanje. Sebi in življenju. In ni mi žal.
Te moje besede, ki že leta »napovedujejo« mojo rdečo nit leta, nikoli niso naključne. Tako kot ni naključno to, kar se potem zgodi. Moja beseda za prihajajoče leto je mini sporočilo tistega dela mene, ki je s svojo zavestjo že nekaj korakov pred mano. Je torej že tam, kamor sama s svojim umom šele hodim. Zato tudi letošnjo besedo STRAST sprejemam z odprtim srcem. In čeprav ima moja glava veliko idej, kako bi se lahko najboljše manifestirala, vem, da se bo ta v letu 2018 razplamtela tako, kot je v moje najvišje dobro. Čeprav ta zadnji stavek dodajam kar z malce stisnjenimi zobmi, ker vem, da je najvišje dobro včasih drugačno, kot so moje želje. Ampak pustimo se presenetiti …
inspiracije