Moj ples s planeti - grahami

Pred 13 leti, me je znanje djotiša prvič povabilo k sebi. Lahko bi rekla, da so me grahe povabile, naj zaplešem z njimi…

Ne morem reči, da je bil čisto običajne dan, kakor se ponavadi začenjajo zgodbe, ki sem jih vajena. V domačem kraju je bil organiziran ples, kamor smo prišli, da se malo poveselimo. Ponavadi se to zgodi največ enkrat na leto, zato je bil to nekako poseben dan.
Z možem sva prispela malo bolj zgodaj, da se še malo razgledava poprej. Jaz temu rečem, da se povežem z energijo prostora. Bila sem torej v plesni dvorani. V resnici je bila to velika telovadnica, okrašena, da je izgledala bolj imenitna. Z okraski so organizatorji skušali zakriti podobo telovadnice – plezal in košev za košarko. Na delu so bile postavljene preproste mize z majhnimi šopki rož, na sredini je bil velik prostor – plesišče, in v kotu se je uglaševal orkester. Ljudje so prihajali in se negotovo ozirali naokrog, kam naj sedejo.

Zaprla sem oči.

Nenadoma je ta dvorana postala ogromna in bleščeča. Kot da sem nekje na nebu, visoko nad zemljo in vsem, kar mi je znano in ljubo.
V dvorani je bilo poleg mene devet plesalcev, vsak drugačen. Vse hkrati tuje in vse hkrati na nek nerazumljiv način domače. Kot da se poznamo že zelo dolgo, še preden sem se rodila v to telo.

Vsak mi je pokazal svoje plesne korake.

Sonce je k meni pristopilo prvo. Z odločnim korakom, kot da je sam kralj sestopil s svojega prestola in me povabil k plesu. Njegov žar me je prav zaslepil na trenutek. Dotik dlani je bil vroč in žgoč. In vendar vseskozi ostal dostojanstven, kot se za kralja spodobi. Da me je povabil, sem razmišljala pri sebi, je verjetno krivo, ker je tudi vladar mojega znamenja, ker sem tudi jaz lev. Ker je ravno takrat vzhajal, ko sem pokukala na svet, lahko bi se reklo, rojena v njegovem kraljestvu.smile emoticon
Luna je bila naslednja, mehko je pristopila in me nežno objela in zavrtela, polna topline, razumevanja in mehkobe. Kot moja mati, ki je sicer že 15 let ni med nami. Kot da sem jo za trenutek spet začutila. In bilo je kot da bi plesali po gladini vode…sledil je Mars, ki je prav po vojaško pristopil, nekoliko drugače kot Sonce poprej, malo bolj bojevito in hkrati malo manj vzvišeno. Pa vendar sem ujela njegov ritem, saj je nenazadnje tudi v moji karti močan in meni ugoden, sem pomislila za hip. V meni je sicer skozi ples obudil nekaj agresije a hkrati me je spomnil, da imam v sebi moč, neskončno moči za vse, kar delam v življenju.
Sledil je Merkur, opazila sem njegova zelena oblačila, ko je pristopil. Bil je nekako mladosten, prav deški in hudo klepetav, pa vendar sem nenehno kimajoč njegovemu govoru, uspela ujeti njegov ritem. Potem se je k meni s počasni koraki primajal Jupiter. V njegovi veličini sem se kar izgubila, vseskozi se je prijazno in ljubeče smehljal. Energija njegove bližine je bila zelo prijetna, zdelo se mi je, da bi vedel odgovor na vsako moje vprašanje. Od daleč mi je pomežiknila Venera, bleščeče lepa. Zaplesali zelo čuten, skoraj erotičen ples,«Od kod meni to?« sem rahlo zardevala vmes. V meni se je obudila ljubezen, ki pa jo je v naslednjem trenutku nekaj zasenčilo, me ohladilo. S črnimi očmi je počasi a odločno pristopil k meni Saturn. Ozrla sem se, odkod je nenadoma tako hladno zapihalo, da sem si bolje zapela gumbe na jopici. Plesala sva počasi in za razliko od ostalih se me ni dotikal, želel je, da mu sledim, vendar brez dotika, ni želel pretesne bližine. Plesal je počasi, utrujeno in začutila sem neko žalost, težo, a hkrati odločnost. In tik pred koncem mi je zašepetal, da se bova naslednjih 7 let še velikokrat srečala. Seveda, vstopila sem v Sade sati, že pol leta ga živim. Kako bi lahko pozabila! In zanimivo, v dvorani je stal poleg Venere.. .to sem še ujela v oči, in na nek meni nerazumljiv način, sta imela nekaj skupnega.

Ko je glasba za hip utihnila, sem zagledala še dve meglici, nekako breztelesni, prvi je imel povdarjeno glavo, veliko glavo, ki me je tako nenadoma zavrtel v ples, da nisem več vedela kje so tla in kje strop, luči so ugašale, glasba je postala vse hitrejša, pomislila sem na Urško, ki jo je povodni mož potegnil v svoj ples. Morala se je počutiti podobno.
Ni mi bilo ravno všeč, a sem nekako lovila ritem in potem nenadoma, so se luči prižgale, glava je izginila in k plesu me je povabilo nekaj, kar ni imelo glave, zgolj dolgo telo in rep oz. spominjalo je na rep. Po izkušnji s prejšnjim plesalcem, je bilo to nekaj povsem drugačnega. Kot njegovo diametralno nasprotje, pa vendar na nek način podobno. Kot del prejšnjega.
Doživljala sem prebliske, želela, da se malo ustavi, da uspem zadržati videnja in vedenja tega trenutka. Da jih uspem prebaviti in vgraditi vase. Ta ples je bil krajši, če ga primerjam s prejšnjim. In potem je orkester utihnil. Luči so ugasnile. Bila je popolna tema in tišina. In nekakšen preskok.

Ozirajoč se okoli sem sedaj videla povsem navadno plesno dvorano. Sem vse skupaj sanjala? Nemogoče, bil je večer. Med obrazi, ki jih je bilo sedaj veliko, in so mi bili bolj ali manj znani oz. vsaj podobni, sem iskala moje plesalce izpred nekaj minut, pa jih ni bilo več. Vsaj ne v taki obliki.
Iskala in našla sem jih v podobah, potezah in gibanju ljudi okoli mene. Pogled moža, ki me je z umirjenim glasom in črnim pogledom povabil na plesišče me je spomnil na mojega črnega plesalca izpred nekaj minut. Le da sem se tokrat počutila bolj varna in predvsem vedela, da ima ples ali sobivanje z njim neko stabilnost, predvidljivost in varnost, ki jo že nekaj časa znam ceniti. In ko sem se na poti domov potopila vase, sem v sebi začutila delčke vseh devetih podob, prebliskov, ki so mi dale vedeti, da so v meni, z mano in ki me želijo nečesa naučiti. Morda mi je ravno ples z njimi nakazal česa…

Sem budna sedaj ali sem bila budna poprej? Je bila to zgolj izkušnja v neki drugi dimenziji? Kjerkoli že, izkušnja še živi v meni.

Vsak plesalec je v meni obudil nekaj, plesne korake sem začuda poznala, v nekaterih sem uživala bolj, druge moram še vaditi, sem se nasmehnila v sebi. In ko bom obvladala vse, ko bodo vsi sedli vame, mi bo vsaka situacija v življenju lažja, ne bom se več toliko spotikala in zatikala…
In to je tisto, kar želim deliti. Približati moje plesalce ljudem in jih poučiti kako živeti z njimi.