Pred kratkim smo v našem ženskem krogu Nisi sama izkusile, kaj pomeni moč ženske podpore. Ena od udeleženk, poimenujmo jo Žana, je imela težko situacijo s svojim sinom. Izjemno senzitiven dvanajstletnik je namreč od začetka leta, ko so premešali razrede in se je znašel v oddelku, kjer se ni dobro počutil, doživljal veliko notranjo stisko. Ta stiska je postajala tako huda, da je otrok v nekaj mesecih pridelal hude zdravstvene težave, ki jim zdravniki niso našli vzroka, da je bruhal na dnevni ravni in začel vidno hujšati. Mama je večkrat prosila ravnateljico, da ga prestavijo v drug razred, kar je bila edina sinova želja, vendar so jo vsakič odpravili z istim zaključkom, češ, da je sin preobčutljiv.
To zgodbo nam je Žana povedala »po naključju«. Ni je namreč nameravala deliti. Iz nje je izbruhnila samo zato, ker sem jaz eni drugi udeleženki v čisto drugem kontekstu mimogrede omenila, da nihče ni preobčutljiv. Da so to zgodbe, ki smo jih senzitivni ljudje poslušali (ali čutili) v otroštvu in ob tem ponotranjili prepričanje, da je senzitivnost šibkost. Kar v očeh naše trenutne kapitalistične, da ne rečem narcistične družbe, tudi je. V resnici pa je senzitivnost izjemen dar, ki ga je vredno razvijati, ne pa zatirati.
To je Žano iztirilo, ker je isti stavek, češ da je preobčutljiv, ves čas svojemu sinu govorila tudi sama. Iz nje je bruhala njena stiska, bolečina, jeza, nemoč, da pomaga sinu. Ko smo ostale poslušale njeno zgodbo, smo ostale brez besed, predvsem ob reakciji šole. Da ne ravnateljica, ne druge strokovne službe niso zmogli dovolj empatije, da bi začutili stisko tega otroka, se nam je zdelo nesprejemljivo. V vseh nas se je zbudila moč levinje, ki bo za vsako ceno obranila svoje mladiče.
Žani smo najprej dale vedeti, da ni nora (ker tako se je počutila po vsakem sestanku v šoli) in da naj gre do konca. Da je njena naloga, da zaščiti svojega otroka, ker se on sam ne more. Da naj se takoj zmeni za nov sestanek, da naj ne odstopi od zahteve glede menjave razreda in da naj v najslabšem primeru otroka prepiše na drugo šolo. »In ko boš dobila termin sestanka, nam javi, ker bomo v energiji vse skupaj s tabo!« smo ji še zabičale.
Dan D se je zgodil dober teden kasneje. In res smo jo vse podprle. Z besedami, z energijo, z ljubeznijo. V naši zaprti FB skupini je bilo čutiti tako moč, da je ni možno opisati. Sama sem dobila videnje, da gre Žana na sestanek z odprtim srcem, da ta ljubezen zmehča ravnateljico in da bo sin premeščen.
Misija je bila res uspešna. Sina so premestili in fant je bil presrečen. V nekaj dnevih je spet postal nasmejan otrok brez zdravstvenih težav. Nam pa je Žana na našem naslednjem srečanju z žarom v očeh povedala, kako je ona doživela vse skupaj.
»Tiste dni je šlo vse narobe,« je začela. »Ravnateljica je bila trda, ni pomagala niti intervencija neodvisne psihologinje, ki je poznala sinovo stanje. Rekla je, da se bo odločila sama, kot se pač bo. Jaz sem bila nervozna, nikakor se nisem mogla umiriti. Tudi vsi v moji družini so bili na trnih, vem, da jih je skrbelo, ampak to mi v tistem trenutku ni pomagalo. Potem sem videla vse vaše besede na FB! Niso bile samo floskule, za njimi sem čutila vašo energijo. In to orng energijo! Naprintala sem si vse, kar ste mi napisale in ko sem šla na sestanek, sem vas čutila. Kot da ste res z mano! Tako močne podpore nisem čutila še nikoli prej! Ob tem sem sem umirila in potem … ne vem, kako je to možno, ampak zgodilo se je tako, kot je napisala Urška. Ravnateljica se je zmehčala in odobrila premestitev.«
Ko sem poslušala Žano, sem imela ves čas kurjo polt po celem telesu. Vse smo bile ganjene, ker smo dobile dokaz, kako iskrena in srčna podpora res deluje onkraj vsega razumljivega. Pa nismo naredile nič drugega, kot samo odprle svoja srca, da se Žanina situacija razreši v sinovo dobro in v tem stale.
»Veste,« je še nadaljevala Žana. »Meni je bila ta izkušnja res neprecenljiva. Najprej zato, ker sem si dovolila pokazati svojo ranljivost, kajti običajno takih stvari ne delim z drugimi. Ampak, če si tega ne bi dovolila, se nadaljevanje ne bi zgodilo. Kot drugo pa, ker je bila ta izkušnja vaše podpore tako močna, zdaj vsem govorim, kako to deluje in tudi sama še rajši podprem druge.«
Žanina izkušnja je prinesla darilo vsem nam. Ker je v resnici lepo biti na obeh straneh, ko daješ in ko prejemaš podporo. V našem krogu smo se zdaj dogovorile, da si bomo tovrstno podporo še bolj zavestno delile med sabo. Pa da vidimo, kakšne izkušnje si še lahko izmenjamo med sabo.
Zakaj sploh vse to pišem?
Najprej zato, ker to ne deluje samo v našem krogu. To deluje v vsakem krogu srčnih ljudi, pa se tega premalo zavedamo. Potem zato, da to naravno moč podpore, to ljubezen, ki jo imamo vsi v sebi, začnemo še bolj zavestno uporabljati v naših družinah, v prijateljskih krogih, kolektivih … kjerkoli. Navsezadnje pa tudi zato, ker se mi to zdi ena taka ljubeča notranja mini (r)evolucija, ki postopoma na dolgi rok lahko bolj spremeni svet, kot si morda mislimo.
inspiracije