Nekega dne je prišel nek Kanadčan na svoj prvi obisk k Neemu Karoli Babi (Maharaj-ji). O Maharaj-jiju ni vedel veliko, vendar je slišal o njem. Maharaj-ji ni predaval ali formalno poučeval; ni pisal knjig; in kolikor vem, ni uradno dajal iniciacij ljudi. Še naprej je sijal kot sonce. Rožam ni treba brati priročnika o tem, kako cveteti na soncu. Torej, ko je Maharaj-ji tega človeka vprašal, zakaj je prišel in kaj želi, ni bil prepričan, kako naj odgovori. Na koncu je odgovoril: “Ali me lahko naučiš meditirati?”
»Maharaj-jijev odgovor je bil: ‘Meditiraj kot Kristus. pojdi, sedi v zadnjem delu templja z drugimi zahodnjaki.«
Fant se je vsedel zadaj in vprašali smo ga o njegovem daršanu. Povedal nam je, da je Maharaj-ji rekel, naj meditiramo kot Kristus.
Najprej smo bili presenečeni. “Kaj? Meditirajte kot Kristus! Kaj to pomeni?”
Potem pa smo pomislili na to. Vedno smo poslušali Maharaj-jija, ki nam je povedal, kaj naj izvajamo, vendar nam nikoli ni dal posebnih navodil o jogi ali meditaciji. In zdaj je rekel tole. Če je to rekel, mora vedeti, kako je Jezus meditiral. Odločili smo se, da ga o tem povprašamo. Bili smo tako navdušeni – končno bomo dobili skrivne nauke!
Kasneje čez dan, ko je Maharaj-ji prišel v zadnji del templja, da bi se družil z nami, je eden izmed nas načel to temo, ki nas je vse tako vznemirila.
»Rekli ste, da naj meditiramo kot Kristus. KAKO JE Kristus meditiral?«
Zdelo se je, kot da bi Maharaj-ji hotel odgovoriti, toda namesto tega so se njegove oči zaprle in sedel je popolnoma tiho, popolnoma tiho. Zdelo se je, kot da je popolnoma izginil. V vsem času, kar sem bil z njim, sem ga le nekajkrat prej videl tako nepremično sedeti. Bilo je izjemno močno, kot da bi vse vesolje utihnilo. Nato mu je po licu pritekla solza. Bili smo navdušeni. Po nekaj minutah so se njegove oči napol odprle in z velikim čustvom je tiho rekel:
“Izgubil se je v ljubezen, tako je meditiral. Bil je eno z vsemi bitji. Ljubil je vse, tudi ljudi, ki so ga križali. Nikoli ni umrl. On je atman [duša]. Živi v srcih vseh. Izgubil se je v ljubezni.”
Spet je šel Maharaj-ji prav v srce vsega. Bil sem osupel. Ničesar si nisem želel bolj kot to, da bi se lahko izgubil v ljubezni, a ni bilo ničesar, kar bi se zdelo bolj oddaljeno.
Kot je nekoč rekel Kabir: »Lahko je prenašati vročino ognja in prav tako je mogoče stopiti po ostrini meča. Toda vzdrževati nespremenljivo ljubezen je najtežje.«
~ Krishna Das, v pesmih življenja
inspiracije