Med učitelji in učenci, med starši in učenci, med starši in učitelji…

Vse bolj opažam vaše nezadovoljstvo med učitelji in učenci na eni strani in starši, ki se prerekate s svojimi otroki, da jih mine volja do šole.

Že nekaj dni sem zaznavala to energijo v kolektivni zavesti. Ja konec šolskega leta je pred pragom. Sistem je kakršen je.

Dejstvo je, da sistem je moč spremeniti, a vprašanje je kako ste tudi starši do svojih otrok včasih malce preveč čustveno vpleteni v svojega otroka in bi včasih najraje sami delali šolo namesto njih. Ali boste na razgovore za službe tudi hodili z njimi? Samo vprašam.

Učitelji na drugi strani si prizadevajo za samostojnost otrok in to, da nenehno starši iščejo izgovor, kako preobremenjeni so učni načrti in kako naporna je šola. Ja, vsi smo dali svojo čez. Ne glede na vse. Šola je edina obveznost, ki jo otrok od 8-ih ur ima. Opoldanske dejavnosti, pa otroku hote ali ne izberemo sami. Samo zato, da ni na ulici. Pa res tako slabo vpliva ulica na otroka in njegov razvoj? Kaj pa, če mu ulica nudi iznajdljivost in nekaj, kar v šoli sami ne more osvojiti? Nekaj, kar te v šoli ne bodo pripravili na življenje, temveč na ulici.

Ko si na ulici se srečaš z vsemi vrstami ljudmi. Ampak vi kot starši ste odgovorni zato, da zgradite svoje otroke v samozavestne in samostojne otroke. Tu ni kriva šola, tu ni kriv sistem, temveč ste vi odgovorni zato v koga ali kaj boste zgradili otroka. Otroke se usmerja k samostojnim odločitvam. A začne se že pri rojstvu. Vzgoja se začne od prvega dne rojstva in gradiš otrokove temelje za življenje prvih 6. let, nato je samo še oblikovanje.

Ko sem sama odraščala na svoji ulici sem bila zelo suverena in močna, ter samozavestna punca. Ja bili so tudi dnevi ko sem prijokala mami v naročje. Ampak moja mama je znala pomiriti vso nastalo dramo, ki sem jo kreirala in me opolnomočila do te mere, da me je usmerila k reševanju problema. Namesto mene ga ni reševala. Pustila me je, da se o vsem odločim sama. Podala mi je le način, kako lahko nekaj izpeljem, vendar od tu naprej sem morala izbirati sama. Iz mene moja mama ni delala žrtve, še manj pa nisem bila nebogljena. Še kako dobro sem se zavedala kaj počnem. Odgovornost za posledice sem nosila sama. Tako za učni uspeh, kot svojo iznajdljivost.

Ko se otroci soočajo s svojimi vrstniki, ali posegate med njih? Ali jim dovolite, da sami popravijo svoje 'napake'? Enako je v šoli. Šola ima svojo avtonomijo. Rešuje na svoj način probleme. Zaščitniški starš bo stal tam z odvetniki na vratih in posegal v učiteljevo avtonomijo. Namesto, da bi v času šolanja oz. pouka to razrešili učitelji. Tako bi bilo najbolje za vse. Vi ste kot starš le soodgovorni k sodelovanju s šolo, da otrok svoje obveznosti opravi. Otrok pa je dolžan prevzeti odgovornost za svoja dejanja, ki nosijo posledice.

Po drugi strani imamo tudi učitelje, ki so tam, da po domače povedano 'odkljukajo' svoj delovni čas in ne kažejo nobenega interesa več za šolo in se hočeš ali nočeš izživljajo nad otrokom. Žal mi je samo, da imamo take učitelje. Resnično. Kajti, če nekaj ne delaš iz srca, je škoda, da si tam. Kaj storiti v tem primeru? Otroku kot starš lahko le rečeš, da stisne zobe in  konča, pa kakorkoli je že. Tudi sama sem se v srednji šoli srečala z kar nekaj takih učiteljev, ki so nam ob vstopu v srednjo šolo glede na izgled in priimek in spol odrejali ocene. Zakoličili v septembru pol razreda. Kako se spomnim svoje mame, ko jim je govorila, da to ni pedagoško. Še manj pa ne vpliva dobro na 'psiho' otrok. A meni je rekla: »Aleksandra, tvoja šola je taka kot je.

Sprejmi jo tako, izdelaj jo do konca, pa četudi bo tvoj učni uspeh na koncu 2. Z mlini na veter se nima smisla boriti.« Šolo sem izdelala, ta učni uspeh mi je dal šolo za življenje. Šolo  katero se mi je upiralo hoditi od prvega dne. Šola na katero bi rekla, da je ne želim nositi v spominu. Šola, na katero bi rekla, da od nje imam lep spomin, so le moji sošolci in sošolke. Vse ostalo je 'minilo'.

Kako bi lahko izbrali drugačen sistem, ki bi bil za vse doprinos? Sama vidim priložnost drugačnih šol, ki skozi igro poda otroku znanje. Ki na zabaven način prikaže učno vsebino otroku. Ki spodbuja in motivira otroke, da sami poiščejo rešitve. Način, ki bi ne vem skozi bodisi prepevanje se učili lahko tujih jezikov. Zgodovine bi se lahko učili, tako, da skozi praktične primere otroci sami izdelajo temo. Slovenskega jezika bi se lahko učili tako, da bi spodbujali kreativno pisanje in s tem poglabljali slovnico skoz zabavno lahkotnost. Morda bi se matematike učili skozi igranje igric (v sodelovanju in skupinskih dejavnostih).

 Načinov in poti je mnogo. Zato bi si lahko učitelji prizadevali bolj k inovativnim rešitvam poučevanja, kjer bi enako vsebino učnega načrta prikazali drugače. Kjer bi starši dovolili avtonomijo šolam nazaj, brez da se vpletajo v njih. In kjer bi za skupno dobro doprinesli vsi.

Morda je še upanje, da se lahko spremeni. Ker sama verjamem, da je to mogoče.

A dokler boste vsi apatični in se pogovarjali in pritoževali kako se nič ne da. Namesto, da stopite nazaj korak in začnete iskati z učitelji rešitve in morda narediti razred boljši kot ostali, šele na to pa potem z zgledom pokazati da se da. Kaj je tu vse mogoče, kar si tudi predstavljali niste?

Kjer je volja je tudi pot.