Med partnerskimi odnosi...

Med partnerskimi odnosi in ko smo v odnosu drug z drugim je vse drugo pomembno, a le mi sami se izključujemo iz njega. V odnosu je tako luč, kot tema, je dež, je mavrica in vse ostalo. A tudi zaljubljeni smo kratek čas, potem je le tu še gradnja in vzajemno partnerstvo, ki je le navezanost in ljubezen v drugem pomenu besede.

Najprej začnimo na začetku...Zakaj se sploh dve osebi zaljubita? Mar je to ljubezen na prvi pogled, v njegovo/njeno osebnost, ali je to spolna privlačnost? Ali je to nek zopet tretji razlog, ki si ga mnogi v iluziji vcepijo v glavo, ko si nadene iluzijo in meni, da partner mora biti: lep/a, situiran/a, visok/a, tak/a in tak/a itn.  A ko do zveze pride, ne glede na to s kakšnim namenom smo prišli s to osebo skupaj v partnerstvo se neko pogojevanje nadaljuje.  Tukaj se vprašajte, le kje ste v vsem tem izgubili sebe in svoja hotenja, ki jih projicirate na partnerja? Če niste zadovoljni s seboj, ne morete niti osrečiti svojega partnerja/ko.

Tukaj ste padli na testu zaupanja in vere vase, a posledično tudi z vašo SAMO - ZAVEST (-JO). Saj je SAMO ZAVEST. Ker gojite v začetku zveze svoja lažna pričakovanja in pričakujete, da boste z nekim pogojevanjem spremenili svojega partnerja ste zelo v zmoti. Še manj imate pravico do spreminjanja IDENTITETE vaše ljubljene osebe. Pa je to sploh ljubezen? Je to ljubezen do vas samih? Ali zaupate partnerju povsem, ali boste konstantno delali primerjavo in primerjali vaše pretekle odnose in gojili neka pričakovanja v zvezi s tem? Ali boste ves čas prežali nad njim in imeli izpade ljubosumja? Resnično je čas, da se vprašate, kaj je tisto, kar si vi želite od sebe samih! Kaj je tisto, kar bi vi podarili sebi in posledično zgradili tak odnos? Ali ste pripravljeni sprejeti vašo partnerko/ja z vsemi napakami (preteklimi izkušnjami) in ga pri tem ne obsojali za vso preteklost in mu/ji kasneje metali naprej. Ne glede na to kako srčno si želite graditi zvezo in mislite, da ste le vi tisti, ki ves čas dajete, in od tega nič ne dobite nazaj ste v totalni zmoti. Prvo, kar je: NIHČE ampak resnično NIHČE ni popoln. Vsak ima svojo boljšo ali tisto slabšo (temno) plat sebe. Vsak je šel čez svoje izkušnje. Ali je zato oseba slaba?  Če boste dopustili, da je tak/a kot je z vso preteklo prtljago iz preteklosti, boste sebi dali priložnost, da gradite odnos od začetka in s popolnim zaupanjem v to osebo. Navsezadnje tudi vi imate svojo prtljago.

Kaj vi pričakujete, ko vstopate v partnerski odnos? Predvsem to vprašam vas: "Kaj je tisto, kar si vi želite? Partner bo odrazil vaše vedenje le v zrcalu in vam ga obrnil/a nazaj. Zato se dobro poglejte v njem in kar boste dali - boste prejeli nazaj.

KAJ PA TEKMOVANJE?

Ja, kaj pa tekmovanje vaših egov?  Ego je velikokrat vpleten v razumski del odnosa, še posebej če se ti dve osebi popolnoma ne strinjata v vsem. Tukaj se vprašajte: "Ali je resnica za vas, da se v vsem strinjate?" Če je oseba samostojna, odrasla in povsem odgovorna za samostojno bivanje, čemu potem se strinjati v vsem? Zakaj bi ga obravnavali in delali kot z nekom, ki sploh ne zna živeti sam? Oz. iz njega po domače povedano delali "čustvenega invalida?". Na eni strani pričakujemo, da bomo imeli povsem zrelo osebo (partnerja/ko), na drugi strani pa mu/ji ne pustimo niti, da ta oseba povsem in v polnosti odloča zase.

Kolikokrat ste že naleteli, na dve osebi, ki sta v zvezi in ne pustita drugemu niti, da odgovarja zase? Namesto tega mu/ji partner polaga besede v usta? Resnično nismo več v vrtcu in dve zreli osebi v odnosu, lahko izražata in živita sebe! Ne potrebujejo vaših destruktivnih sugestij in valjenja občutka krivde, zato, ker tista druga oseba, ni v polnosti pripravljena sprejeti sebe. In zaradi tega veliko odnosov dan danes razpade.

KAJ PA POTRPEŽLJIVOST?

Ali odkorakate stran ob vsaki oviri, na katero naletite v življenju? Najbrž ne. Grizete, plavate iz dneva v dan čez vse življenjske ovire, ki vam prekrižajo pot. A odnosi niso nekaj, kar bi imenovali INSTANT. Vse na horuk, vse na hitro in vse na 1,2,3. Ne gre tako. Ko gradimo medsebojno vez, je potrebno veliko truda v gradnjo uspešne zveze in gradimo jo na dolgi rok. To ni instant in zveza na dolgi rok zahteva veliko. Ni vedno lahko in ni vedno vse rožnato, a zato ne zapuščaš partnerja, ko le ta pade (bodisi zaradi depresije ali drugih vzrokov). Poglejmo si primer z vojsko: "Vojak, ki se bojuje na bojišču in pri tem je drugi vojak poškodovan, ga ta vojak, ne bo pustil samega. Temveč mu bo nudil pomoč." Tako, je tudi med dvema partnerjema v zvezi. A ključ do tega je komunikacija. Kajti, če ne komuniciramo in pri tem ne izražamo resnice, ne bomo niti v snu slutili, kaj se dogaja v njeni/njegovi glavi. Če slutite, da je nastalo tiho obdobje in se partner ni pripravljen o tem pogovarjati, je čas, da razmislite o ukrepih. Še posebej, če to traja dlje časa.

Partner, ki obožuje "Tihe maše" ni nič drugega, kot nedorasla in nezrela oseba, ki ni sposobna dialoga. Tak človek mora še veliko na sebi postoriti, da bo lahko iz stanja "užaljenega ega" priplaval ven v osebo, ki dopušča drugačno mnenje druge osebe.

A pomembni tukaj so kompromisi. To je nekaj kar je nujno za dva. Samo ena volja ne bo obrodila sadov, saj je drugi pri tem prikrajšan in ne živi v celoti sebe. Še posebej, če se tema vrti okoli tega, kam na izlet, kako razrešiti situacijo/problem itn. Če tukaj ni obojestranske koristi za oba, je vse zaman in vse delo Sizifovo. Slej, ko prej se bo tak partner začel umikati v odnosu in bežati drugam.

KDAJ SE IZKAŽE, DA ODNOSI NISO ZA VAS...

Pretirano prilagajanje partnerju/partnerki, so zagotovo znak, da niste v enakovrednem odnosu. Če vam partner konstantno "ubija" vašo zavest in v odnosu ugotovite, da ne živite več sebe in ste postali povsem druga oseba, kot ste bili pred tem, potem tudi tak partner ni za vas. V kolikor ste konstantno krivi za vse, kar naredite, je resnično čas, da se vparšate, ali resnično ni partner ta, ki igra ves čas vlogo žrtve? Potem, ko se začne skupno življenje v stanovanju/hiši se prelagajo odgovornosti okoli vsakodnevnih opravil (kdo pospravlja, kdo kuha, kdo dela druge stvari) - to so vse kazalci, ki se kažejo in načenjajo tudi partnerske odnose.  V kolikor niste postavili jasna pravila in svoje stališče v začetku razmerja, je kasneje "popravljati" vse prepozno. Kajti partner se je v tem prilagodil in zato ne bo razmišljal/a o kakršnikoli spremembi v to smer oz. vse drugo bi bila v njegovih/njenih očeh oseba v katero se ni zaljubil/a.

Partnerstvo je vzajemno in po principu daj - dam. Sodelovanje in komunikacija sta glavna ključa poleg kompromisov in dopuščanja, a hkrati spoštovanja. Seveda, se največkrat pokažejo tudi kazalci, ko pridejo na svet otroci.

Takrat večina parov niti ne sluti kakšne spremembe se zgodijo, ko se dva odločita za otroka. Prvim se zgodi "by the accident" (po nesreči), drugim načrtovano in zopet nekateri si želijo, da bi jih imeli, pa jih iz medicinskih razlogov ne morejo imeti. Ampak, ko je otrok tu, poti nazaj več ni. Otrok nas hočeš nočeš prisili v odgovornost. Če se prej nismo bili pripravljeni soočiti s tem, potem se bomo morali z otrokom. Otrok je svobodna izbira dveh odgovornih oseb, ki sta ga spočela. Zato se sprejme odgovornost v polni meri in izjem ni. Tvoj je poskrbi zanj, kakor najbolje lahko. Po svojih zmožnostih. A tudi otrok ima svobodno voljo, kot vi. Saj je človek v majhnem telesu. In če želimo, da se zgradi v samozavestno in samostojno osebo, potem mu tudi dovolimo, da je za svoja dejanja odgovoren. In zopet smo na začetku pri nas samih. Ne vlecimo v razmerje vsega kar so nas učili starši, dedki, babice, mame, tete, strici, očetje, vrstniki itn. Izhajajte iz sebe. Kaj si želite vi in bi to dali sebi v prvi vrsti?

Če si želite biti spoštovani, potem se spoštujte in ne hodite čez meje sebe. Če želite zgraditi trajno razmerje, potem je vztrajnost tista, ki vas bo popeljala v dolgotrajno zvezo (a ne za vsako ceno)! Če želite imeti ob sebi ljubečega in sočutnega partnerja/ko potem ji to tudi ponudite. Ko se slabo počutite, to tudi izrazite (ali jezni, razočarani itn.). Izražanje sebe ključ, do uspešnejših odnosov (druga oseba, ne more vedeti, kaj vi razmišljate, če tega ne izrazite).

Tako boste ustvarili harmonične in na dolgi rok spoštljive odnose. Ko umaknete svoja pričakovanja od partnerja/ke, takrat boste lahko ustvarili prostor za kreiranje odnosa v prvi vrsti do sebe in šele nato posledično do partnerja. In zapomnite si, da cvet na roži lepo cveti, je potrebno veliko nege. Negujte svoja razmerja. Hodite na zmenke, dajta si izzive, skupaj premikajta meje, rastita skupaj. In imela bosta ljubeč odnos.

 
Za gradnjo odnosa sta potrebna dva, negujta sebe in drug drugega. ~ Aleksandra Rehar