A mislite, da to tako gre, ali pa se gre le za igro nečesa drugega, kar nam govori, da smo resnični?
Vsak čuti znotraj sebe sebe. Nekateri se čutimo bolj, drugi manj. Nekateri čutimo v sebi potrebo, da se oprijemamo čustev, ki jih čutimo, drugi spet ne. In podobno je z vsemi objekti zavedanja, torej mislimi, čustvi, občutki, ideja, koncepti.
Objekti zavedanja zato, ker se jih zavedamo.
Svojih čustev se zavedamo, prav tako misli, občutkov ipd. Vemo kje so, na kaj se nanašajo in kako ravnati z njimi, kljub temu, da včasih z njimi ravnamo podzavestno, drugič pa spet zavestno.
Senca, kot jo je pimenov Carl Jung ali po domače podzaestni vzroci obnašanj so zelo teža tema, saj so zelo zagozdeni v nas. In kljub temu, da so del nas, jih izražamo nezavedno.
Torej, znotraj nas obstaja zavesten um in obstaja podzavesten, tisti, ki je večinsko prisoten znotraj nas. Oba znata kako ravnati iz izražati to, kar se nahaja znotraj nas. In vsega tega, ne gelde na to, če je zavestno ali podzavestno, se zavedamo.
Starodavne, vzhodnjaške ateistične religije kot Budizem, Hinduizem, Sikhizem, ipd. pravijo, da je zavestno kot podzavestno znotraj naše zavesti.
Zahod pa je ubral drugo pot. Zahod trdi, da ker se najbolj očitno to, česar smo zavestni, da je tudi to, kar je očitno naša zavest. A to, za kar trdi zahod ot nekaj zavestnega, je dosti širše, kot se samo zdi.
Vsi se zavedamo, ko je za nas nekaj res. In včasih se tega zavedamo kot zavestna misel, čustvo, občutek, ideja. Včasih pa se ni potrebo zavedati, le delujemo v skladu s tem, kar je za nas res.
Ta drugi del je mnogokrat prisoten kot govorimo o senci. A za kaj se pravzaprav gre?
Če povzamemo, se pri zavesti ne gre samo za tisto, kar je očitno, temveč kot tisto, kar se zavestno izrazi, kot očitno. Zavedamo se torej nečesa, kar je očitno in tudi onega drugega, senčnega dela.
Zelo težko je govoriti o senci kot o nečem, kar je podzavestno, saj vemo kar je za nas res, četudi tega naša zavestna misel, čustvo, občutek ne ve. Znotraj nas torej obstaja neki del, ki se zaveda te višje, globlje resnice, ki se želi izraziti. In če zavest samo omejujemo na to, česar se zavedamo kot zavestno misel, občutek, idejo, čustvo, potem si pač to odvzamemo. A temu ni tako.
Definicija zavesti, torej zavedati se ali biti odziven na svoje okolje je malo za lase privlečena, če pogledamo na celo stvar iz vidika zavesti, ki se zaveda tega, kar je res.
Zavedati se tega, kar je res, je moč na več načinov. Za nas je lahko nekaj res v naših mislih, čustih, občutkih, idejah. A to, da je to tam res, pomeni, da se tega, kar je res moramo zavedati.
Ljudje se vedno zavedamo svoje okolice, kot to trdi zahodna znanost. Težava pa je, da zahodna znanost ne vidi naših misli, čustev, občutkov ipd. kot okolice, za kar pa jih z lahkoto prepoznava vzhodnjaška znanost o duhovnosti.
Oni so že zelo hitro prepoznali, da so misli, čustva, občutki, ideje in spomini le objekti, ki se jih naša zavest zaveda. Hitro so tudi odkrili, da smo mi sami ta zavest o kateri govorimo, ne kot nekdo, ki to zavest opazuje in šele potem k njej doda misli, čustva, občutki, kot to trdi zahod.
Če smo torej mi zavest sama, kaj je torej za dvigniti, da pride na višje stanje zavedanja in kaj je znižati, da zaznavamo nekaj nižjega razen tega, da izpustiti ali zapolniti naš pogled na nas z drugimi čustvi, občutki, idejami in spomini?
Ideje, spomini, čustva, občutk nam povedo koliko je resnično to, kar doživljamo. Naše doživljanje pa ni samo izkušnja!!! Ker če bi bila, potem bi vse kar doživljamo blo prepredeno le s čustvi, občutki, idejami in koncepti, da bi jih lahko doživljal iv umu, telesu, psihi ipd.
Pa ni!
To, kar je naše doživljanje nas, je dosti globlje od samo čustev, misli, občutkov, idej. Ena takih stvari je definitivno resnica, ki ni onesnažena z le-temi. Kajti če je, potem ej naša resnica čustvena, mentalna, občutkovna, kar pa ni zavedanje sebe skozi “višjo zavest”.
Razlika med višjo in nižjo zavestjo je razlika med tem, koliko imaš potreb, hotenj, želja ali načinov, ko so ti lastni, da bi doživlja v sebi objekte zavedanja, torej misli, čustva, občutke, ideje in seveda njihovo vsebino.
Več jih imaš, bolj je naša zavest kontaminirana z njimi in bolj se nam izraz kaže kot čustveni, mehki, čudovit, mentalni ipd.
To, da jih imaš več, več potreb, hotenj, želja pomeni samo to, da imaš potrebo, da gledaš na svet ne iz višje, temveč iz nižje zavesti. Svet hočeš še bolj okužiti s tem, kar imaš v sebi kot objekte zavedanja.
Višja in nižja zavest sta torej le sinonima za okuženost s tem, kar se nahaja v naši okolici oz. kje znotraj nas kot nekaj, kar nismo mi.
Mi kot mi, ko čutimo sebe brez vse te navlake, smo prazni, kot budistična praznost, kot enost, nedvojnost. A ne kot tisti, ki to opazujemo, ko drugim pravimo samo sem, vidim, da samo sem, kajti takrat spet opazujemo občutek, ki se je pojavil v naših čutilih.
Prano je prazno tudi izpraznjeno tega, ki opazuje. Ker če to praznost nekdo opazuje, potem to ni praznost. To je enost in še nekdo, torej dvojnost, to je praznost in še nekdo, torej ne praznost ipd.
Resnica je onstran vseh teh konceptov, misli, čustev, občutkov.
A ste vedeli, da to, kako gledamo na čustva, da se izražajo, da je samo še eden koncept kako se morajo izražati ,da bodo pa sedaj primerna!?
Resnica je resnica. Nima potrebe, da ej takšna lai drugačna. Ne tega, da se čuti tako ali drugače. Preprosto le je.
To, da nekdo čuti resnico, kot resnico samo pomeni ,da ohranja v sebi, primerja nekaj ,kar se zdi kot resnica z nečim, kar se zdi kot nekaj drugega. Ker četudi primerjaš to, kar je zate resnica na podlagi tega, kar se je že zgodilo, kar so ti pokazale izkušnje, je to še vedno primerjava in interpretacija tega, kar se ti ta primerjava zdi.
inspiracije