Pogosto slišimo pregovor, da majhni otroci prinašajo majhne težave, veliki pa velike. Toda ali je starševstvo res vprašanje »težav«? Ali pa je to priložnost za učenje in rast, tako za starše kot za otroke?
Jaz bi na to vprašanje odgovorila z drugačne perspektive – starševstvo je predvsem potovanje, prežeto z učenjem, ljubeznijo in medsebojno povezanostjo.
Otroci so naši učitelji
Namesto da bi otroke videli kot vir težav, lahko nanje gledamo kot na naše največje učitelje. Mali otroci nas učijo osnovnih vrednot – potrpežljivosti, iskrenosti, veselja v trenutku in brezpogojne ljubezni. Ko otroci odraščajo, se preobrazijo v ogledalo naših vrednot, prepričanj in vedenj. Veliki otroci nas učijo zaupanja, spoštovanja in, morda najtežje, puščanja nadzora.
Vsaka faza otroštva je priložnost za nas starše, da poglobimo svojo prisotnost, sočutje in sposobnost prilagajanja. Težave niso ovire, ampak priložnosti za osebno rast.
Težave kot ogledalo
Ko naletimo na izzive v starševstvu, je dobro najprej pogledati vase. Naši odzivi na otroško vedenje pogosto odsevajo naše lastne strahove, pričakovanja ali nezaceljene dele sebe. Mali otroci nas izzivajo z neposrednostjo, veliki pa z iskanjem lastne poti, ki morda ni takšna, kot smo si jo zamislili mi sami.
Namesto da težave vidimo kot nekaj negativnega, jih lahko sprejmemo kot priložnost za rast. Otroci niso popolni, prav tako nismo popolni starši. A prav v tej nepopolnosti leži lepota – priložnost, da skupaj rastemo.
Ljubezen in zavestno starševstvo
Vsaka starost otroka zahteva drugačno vrsto pozornosti in ljubezni. Mali otroci potrebujejo fizično bližino in varnost, veliki pa čustveno podporo in razumevanje. Če se starši osredotočimo na ljubezen in prisotnost, izzivi ne postanejo breme, ampak priložnost za poglobitev odnosa.
Zavestno starševstvo pomeni biti odprt za učenje, sprejeti nepredvidljivost in se prilagoditi trenutku. Ko starši opustimo potrebo po popolnosti in nadzoru, postane starševstvo pot osvobajanja, tako za nas kot za otroke.
Ko starši opustimo potrebo po popolnosti in nadzoru, se začne prava čarobnost starševstva. S tem osvobodimo ne le sebe, temveč tudi svoje otroke. Namesto da bi se trudili oblikovati popolne okoliščine ali brezhibno vedenje, se osredotočimo na resnično prisotnost in sprejemanje. Otrokom tako damo prostor, da raziskujejo svet po svoje, delajo napake in rastejo v svoji edinstvenosti. Hkrati se tudi sami osvobodimo teže pričakovanj in strahu pred neuspehom. Starševstvo tako postane lahkotnejše in bolj pristno – pot, na kateri oba, starš in otrok, rasteta skupaj, osvobojena potrebe po popolnosti.
Življenje kot učenje
Starševstvo ni le proces vzgajanja otrok, ampak tudi proces notranje rasti. Ko se soočamo z izzivi, se učimo več o sebi – o svojih močeh, šibkostih in sposobnosti za ljubezen. Otroci nas vodijo na potovanje, na katerem se učimo o življenju, medsebojnih odnosih in resničnem pomenu prisotnosti.
Namesto da se osredotočamo na »težave« majhnih ali velikih otrok, lahko izbiramo, da v vsaki situaciji vidimo priložnost. Otroci nas naučijo, kako ljubiti brezpogojno, kako biti potrpežljivi in kako rasti skupaj z njimi.
Pregovor, da mali otroci pomenijo male težave, veliki pa velike, odraža le en vidik starševske izkušnje. Z mojega vidika pa starševstvo ni merjenje težav, ampak priložnost za skupno rast in učenje. Otroci – ne glede na starost – nas učijo bistvenega: kako ljubiti, kako živeti v trenutku in kako rasti skupaj.
Naj bo starševstvo potovanje ljubezni in zavestnega soustvarjanja.
inspiracije