Ločiti ali ne ločiti se?

LOČITI ALI NE LOČITI SE
To je pogosto vprašanje današnjega človeka. Naši starši ob tem vedno porečejo, da današnji mladi ne znajo potrpeti. Pa repliciram, kako hudo je prebrati v medijih, da je sedemdeset let stara ženska ubila svojega moža... Ker to pomeni, da je po vsej verjetnosti petdeset let hudo trpela... Ker ni imela poguma, da bi se ločila. In z njo so trpeli tudi njuni otroci, ki so močno zaznamovani za vse življenje. Razen, če so se odločili, da bodo te rane zacelili s pomočjo psiho ali kakšnega drugega terapevta.

Zato se mi ne zdi kritično, da se današnji mladi (in malo manj mladi) zmorejo /upajo/ ločiti, če je to potrebno. Celo nasprotno. Vesela sem za tiste, za katere vem, da ni šlo drugače, pa so imeli pogum in moč za ta korak.

To ne pomeni, da sem pristaš ločitev. Daleč od tega. Vedno, ko kdo odpre to temo osebne preizkušnje, povprašam, če sta s partnerjem izrabila vse možne poti, da bi se zbližala. Sta obiskala kakšnega dobrega družinskega terapevta? Mnenja sem, da je potrebno narediti vse, preden se odločita za konec. Sploh, če imata že otroke...

Pa smo tam... Pri otrocih.

Kako pogosto slišim-o, da se dva ne ločita le zaradi otrok. Nekoč mi je bil ta stavek kot balzam za srce. Mislila sem si: dva sta tako požrtvovalna, da na prvo mesto postavljata otroke. Potem pa je prišel dan, ko mi je bilo dano pogledati v človekovo dušo. Tam so vse drugačni zapisi, kot v zavesti. Dobila sem na terapijo ljudi, katerih starši so tudi živeli ta moto. Odkrila sem, kakšne hude rane so težki odnosi med staršema pustili na človeku, ki je prišel po pomoč k meni. Kjer je bilo med staršema hudo nerazumevanje, izjemno težki odnosi in je otrok rastel v takem okolju, je to delovalo nanj zelo destruktivno. Otrok vedno misli, da se vse to med staršema dogaja prav zaradi njega... Zaradi njega se mami in oče ne marata, se prepirata, sovražita,...  Vse prevzema na sebe. Kar si starša zmečeta en drugemu v obraz, otrok dojema, kot da sta zmetala njemu. Zato: pred otroci se ne prepiramo.

So potem tihe maše sprejemljivejše? Seveda ne. Vemo: otrok čuti. Vse, kar se dogaja med staršema. Izrečeno in neizrečeno.

Kaj potemtakem storiti? Kdaj vztrajati v zakonu ali kdaj je ločitev boljša odločitev?

Ko škriplje v zakonu, vedno poiskati strokovno pomoč. Če še potem ne gre, pa nima smisla ostajati skupaj. Bolje je, da otrok živi v miru teden pri enem in teden pri drugem staršu. Kot pa v peklu z obema skupaj.

Še nekaj pa je zelo zanimivo pri vsem tem. Ko se vpraša otroka, kaj mu je bolje - da se starša ločita ali živita skupaj, četudi se ne marata, bo skoraj vsak vztrajal pri tem, da živita skupaj. Da mu to pomeni največ na svetu.

Ja, vsaka ločitev je za otroke hud šok, pred tem si ne gre zatiskati oči. Kakšno škodo pa se povzroči otroku, ki mora živeti v vsakdanjem peklu težkih partnerskih odnosov, se pa zapiše v podzavest. In nekega dne udari z vso silo na plano v obliki zelo hudih simptomov. Lahko da že v otroštvu, če ne prej pa okoli štiridesetega leta. Nap. v izgubi zavesti, depresiji, izgorelosti,... Ali nezmožnosti partnerskih odnosov,...

Zatorej, stavek: zaradi otrok se ne ločiva, je izjemno težak in mene zelo prizadene. Ker si predstavljam, kaj otroci prestajajo v takem zakonu. Temeljito premislita, preden izrečeta ta stavek in ne odreagirata v pravo smer; če med vama ni več ljubezni, niti spoštovanja.

Pogosto pa je ta stavek le izgovor za človekovo lagodnost. Samo da ni treba delati sprememb v življenju... Ker za to je že potreben napor...

Zapis je tudi za tiste, ki ste se ločili, ker med vama ni bilo več ljubezni in spoštovanja, pred tem pa ste izkoristili znanje družinskega terapevta. Pa se še vedno kdaj vprašate, če ste storili prav. V potrditev, da ste gotovo storili najboljše za svoje otroke. (In za sebe.) Otroci bodo na tak način imeli mnogo lepše otroštvo in mladost. Posledično vse življenje. S tem bodo dobili prave vzorce za vse nadaljne dni: s težavami se je potrebno soočati in jih reševati. Ne pa jih pometati pod preprogo in se pred svetom delati srečne, četudi pod domačo streho nič ne klapa. Če je otrok rastel v takem okolju, je zelo velika verjetnost, da si bo tudi on poiskal prav partnerja, s katerim bo živel v takem peklu, kot ga je imel v primarni družini... Ker to je zanj edino prav. Starša sta za otroka največja vzornika. Če sta se starša "pobijajala"  med seboj, je očitno to najbolj pravi način življenja... Se zažre v njegovo podzavest.

Pa za tiste, ki šele stopate v svet odraslih: trikrat premisliti s kom si ustvariti družino. In si vzeti čas za spoznavanje. Zato si je bolje vzeti leto več, kot manj. Življenje je lahko tako lepo. Če ga deliš s pravo osebo.