Pri izbiri partnerja v nas delujejo določeni programi, ki so zasidrani globoko v naši podzavesti. Nikakor ni naključno, katerega partnerja si izberemo. Ko zaljubljenost in obdobje »zaslepljenosti« zaradi hormonskih vplivov mine, začnemo delovati na podlagi programov, pomanjkanja, travm in stisk, ki so nam bile naložene v otroštvu in v odnosu se začne komplicirati. Če nimamo dovolj energije, da bi se soočili z vsemi vzorci, se lahko s partnerjem znajdemo v hudi stiski. Te programe, pretekle travme in stiske upravlja naša podzavest. Bolj, ko smo mi v pomanjkanju z energijo, bolj ti vzorci pridejo do izraza, saj nismo prisotni, jih ne prepoznamo in ne moremo nadzorovati ter avtomatično delujemo na podlagi teh vzorcev. Ko imamo dovolj energije, naši energetski centri usklajeno delujejo in hitreje prepoznamo program ali rano ter se lahko bolj konstruktivno odzovemo.
Ko v družino pride otrok, se glede na raziskave, v dveh tretjinah primerov odnos med partnerjema poslabša. Pred otrokom smo vso energijo, pozornost in čas lahko namenili partnerju/-ki, po prihodu otroka (še posebej če smo v pomanjkanju energije), pa vse to preusmerimo na otroka. Partner/-ka se lahko takrat čuti prikrajšanega in izdanega. Otrok za svojo rast in razvoj zahteva ogromne količine energije, pozornosti in časa. Otrok nas tudi zelo prizemlji, saj moramo biti nenehno prisotni in čuječi, kar nam omogoča, da bolje vidimo in čutimo vse, kar nam ne ustreza tudi v partnerski zvezi. Če nas je prej kaj motilo v zvezi s partnerjem/-ko, smo lahko potrpeli, zamahnili z roko, odmislili, saj to ni vplivalo na nikogar drugega, razen nas. Poleg tega pa se s prihodom otroka obudi veliko neustreznih in predvsem bolečih vzorcev iz primarne družine, ki dajejo partnerski odnos še pod dodatni preizkus.
Odtujenost in pomanjkanje energije, moči in volje za negovanje ali kasneje reševanje odnosa s partnerjem, lahko privede do ločitve. Pojavi se jeza, razočaranje, ponovno se obudi občutek, da smo bili zapuščeni in zavrženi. Podoživimo občutke iz primarne družine, ko starši za nas niso imeli dovolj energije, časa in nam niso namenili dovolj pozornosti, oziroma ko smo dobili sorojenca, ki nam je »ukradel« energijo staršev. Vsi ti občutki v nas vzbudijo veliko jeze in reakcija je lahko boj ali beg.
V nekaterih primerih pride do varanja med partnerjema, saj marsikdo poišče tudi drugo osebo, ki bi mu namenila malo energije v smislu pozornosti, ljubezni, zaželenosti, da dobi občutek, da je spet pomemben in »nahranjen«.
Cilj psihološko-energetskega dela je okrepiti odnos med partnerjema oz. transformirati neustrezne vzorce. Če kljub delu na sebi in partnerskem odnosu, pride do ločitve, je pomembno, da imamo dober pretok energije, saj nam to omogoča, da ostajamo mirni, da imamo kljub težki situaciji občutek varnosti in zaupanja, ter da delujemo kar se da usklajeno in pravilno, tudi kar se tiče dogajanja ob ločitvi v zvezi z otrokom (npr. urejanja stikov, delitve premoženja ipd.). Če je vsaj eden od staršev energetsko dobro postavljen, lahko s svojo energijo vpliva na čim bolj ugoden, miren in čim manj stresen razplet situacije. Če imamo dovolj osnovne energije, lahko tudi po ločitvi ostajamo z bivšim partnerjem v razmeroma dobrih odnosih.
Poleg tega pa je stiska ob ločitvi za otroke precej manjša, če je vsaj eden od staršev energetsko dobro postavljen, saj imajo boljši občutek varnosti in zaupanja. Starš, ki ima dovolj energije, otroku dovoli in omogoči, da izrazi svoja čustva in mu jih pomaga v polnosti odčutiti. Če starš nima energije, bo otrok čustva potlačil, jih ne bo mogel izraziti in to posledično privede do razmeroma hudih stisk in celo travm.
Ko pride do ločitve, starša delujeta pod stresom, na adrenalinu. Ločitev je tretji največji stres, ki ga lahko doživimo v življenju. Otrok to seveda čuti in v njem poleg vsega nelagodja zaradi sprememb, ki se dogajajo, narašča močan strah. Otrok se ne more sprostiti ali razumeti, da gre »samo« za ločitev, pač pa na podlagi vibracije in čustev zaznava, kot da se bo zgodilo nekaj res hudega (npr. da bo kdo od staršev umrl, da bo on sam umrl, da nikoli več ne bo videl starša, da je on kriv za vse ipd.) Torej, tudi če otroku pojasnimo, da bo vse dobro, se on zaradi delovanja naših stresnih hormonov ne more pomiriti. Če se starš oskrbi z energijo, je vpliv stresnega dogajanja nanj in na otroka manjši in otrok bolj zaupa v to, da bo vse u redu in njegov občutek varnosti je manj ogrožen.
inspiracije