Ljubezen je najbolj opevana vrednota v našem življenju, pa vendar smo večkrat razočarani in trpimo ravno zaradi predstav in prepričanj, ki si jih »pridno« gradimo od naše rane mladosti. Ko slej kot prej rečemo temu »stop«, obstaja možnost, da nehamo vanjo tudi verjeti. Podre se nam torej upanje, da je ljubezen v realnem svetu sploh mogoče doživeti.
Koliko iluzij imamo o ljubezni ter kaj se zgodi, ko teh več ni?
KDAJ SI ZAČNEMO GRADITI PREDSTAVO O LJUBEZNI?
Vzemimo za primer deklico, ki živi v srednjem sloju družbene lestvice in je po vseh namišljenih standardih »pridna punčka«. V šoli je odličnjakinja, doma pospravlja in dosti stvari naredi namesto mame ter vedno, ko dokonča šolske obveznosti, pomaga očetu pri opravilih okoli hiše. Saj poznate rek »Ta otrok pa res uboga«?
Naredi torej vse »prav« in dobiva za svoj »prav« konstantne potrditve s strani svojih staršev. Je vodena, vendar ne z notranjimi vzgibi kar si ona želi in kar potrebuje, temveč bolj kar se z njene strani pričakuje. Ker vladajo v družini t.i težke razmere, saj je veliko prepirov, težkih besed in občasno tepeža, se rada zateka v povsem svoj, domišljijski svet, ki je veliko prijetnejši in lepši kot realni svet. Velikokrat namreč dobiva sporočila s strani njene mame, kako zelo trpi v odnosu z očetom in nezavedno pričakuje, da ji deklica pomaga. Deklica si zato svoj svet raje napolni s pravljicami, različnimi romani ter romantičnimi nadaljevankami v katerih sicer ne manjka dramatičnih izkustev, ampak na koncu pa je vse tako kot mora biti! V njej se začne kaliti podoba, kako bo, ko bo srečala svojega princa.
Strastno jo bo nagnil, jo poljubil in skupaj bosta srečna do konca življenja oziroma dokler ju smrt ne loči. Zaradi povsem zgrešene podobe, dislocirane od realnega stanja, se ob obilici zunanjih dražljajev iz zunanjih virov (mediji), začne oblikovati podoba o ljubezni, kako je, ko ljubiš in ko si ljubljen. Nezavedno se ji začne oblikovati podoba »prave ljubezni«, ki pripada le njej in si domišlja, da tako pač je, ko si v odnosu z moškim. Kar mora narediti je ubogati, biti lepa, nič kaj veliko ugovarjati in vse bo OK. Ker vendar istih napak, kot jih je naredila njena mami, ne bo ponovila.
Res si bo izbrala »pravega«.
KO SE ILUZIJA RAZBLINI KOT MILNI MEHURČEK
Doživela je prvo ljubezensko razočaranje in pri sebi ugotovila, da je svet domišljije v katerih te partnerji zasipavajo s poljubi tako rekoč brez razloga, ena velika farsa!
To, kar doživlja s svojim izbrancem, ki to več ni, saj je odšel, ni popolnoma nič podobno tistemu, kar je opevano in uprizorjeno v njenem čtivu in videno na televizijskem zaslonu!
Doživi izgubo vere v ljubezen oz. izgubo »iluzije« o ljubezni. Ravno tako pa zavračanje »iluzije« o obstoju partnerske ljubezni postane obrambni manever! Pojavi se neverjetno velika dilema ali naj še naprej verjame v obstoj ljubezni in še kdaj tako zelo trpi ali pa dojame in enostavno reče »bobu bob« in sprejme, da ljubezen dejansko ne obstaja, saj ne bo nikomur več dopustila, da ji prizadeje toliko trpljenja.
ODSTOP IZ PREDSTAVE
Ko pravimo, da se nečesa več ne gremo na našem ljubezenskem področju, dejansko odstopimo iz predstave, ki smo jo v sebi držali "z vsemi štirimi". Sedaj smo prišli do točke, da jo spustimo, saj se ni mogla uresničiti. Predrugačimo podobo o ljubezni, kljub potlačitvi, vendar kdaj tudi na način, da v tistem trenutke za nas niso nevarne: v sanjah, masturbacijskih fantazijah ali pretiranem zanimanju po gledanju romantičnih filmov.
V trenutkih razvedrila takšne vrste se (ponovno) predamo prizorom, se identificiramo z junakinjo ali junakom in na postelji z ugasnjenimi lučmi sežemo po robčkih, ki so na naši nočni omarici in točimo solze…
V sebi takrat čutimo neizmerno razočaranje pomešano z jezo, ki je bila sprožena zaradi ljubezenskega razhoda. Včasih imamo občutek, da bi kar umrli. In velika verjetnost je tudi, da če se nismo prepoznali v delu z razvedrilom, potem spadamo med tiste, ki kmalu po razhodu skočimo med rjuhe z neznancem/neznanko, samo toliko, da čutimo nekoga ob sebi. Vendar ne zaradi ljubezni same, ampak zgolj iz golega dejstva, ker se je v nas nekaj zrušilo.
VERJAMEŠ ALI NE VERJAMEŠ V LJUBEZEN?
Ljubezen je vrednota za katero je vredno živeti, nikakor pa ne trpeti ali pa celo umreti! In spustiti iluzije, ki smo si jih zgradili okoli naše podobe »kaj ljubezen je in kaj ni« ni lahka naloga, ampak slej kot prej se začnemo zavedati, da ljubezen obstaja, če jo le želimo (ponovno) sprejeti.
Spustiti iluzije o ljubezni, ki izhajajo iz zunanjega sveta, ne pomeni spustiti ljubezen iz našega življenja, temveč pomeni, da začnemo v sebi oblikovati pristnejšo in veliko bolj resnično podobo o njej. Ravno zato, pa se je potrebno res dobro poznati, še posebej takrat, ko se odločamo za partnersko/zakonsko zvezo s svojim izbrancem/izbranko.
Ljubezen v resnici zdrav odnos do sebe in do drugih, zasnovan na sprejemanju, brez kakršnihkoli pogojev.
Odnosi so vedno bili naša največja učilnica. Le kaj bi se o sebi naučili brez njih?
inspiracije