Ljubezen

Da Ljubezen ni čustvo, ampak mehka in hkrati mogočna izvorna prasila našega bistva, vem že dolgo. Spoznala sem jo, ko sem spoznala boga, oziroma božjo iskro. Ne nekje na nebu, ampak v sebi. Takrat je zame zunanji svet za tri dni dobesedno izginil. Samo bila sem in nisem hotela, da ta občutek kadarkoli popusti. Jadrala sem na krilih nečesa presežnega in nisem hotela sestopiti na Zemljo. Dokler me ta isti »bog«, v katerega sem se zaljubila, ni potrepljal po rami z zagotovilom, da ta Ljubezen ne bo nikamor izginila in me počasi vrnil v telo. In res, od takrat je ta prisotnost, ta Ljubezen z mano. V moji radosti se širi, v težkih trenutkih mi ljubeče drži varen prostor podpore. Ona je Jaz in kadar me polno prežame, še vedno velikokrat jokam od ene globoke ganjenosti, ponižnosti in lepote, ki se je ne da opisati z besedami.

Zadnje čase se v meni odpira nov nivo te Ljubezni. Drugače teče skozi mene. Drugače se preliva v stikih z drugimi. Jaz pa opazujem. Opazujem sebe, pravzaprav tisti del sebe, ki mu rečemo osebnost in kateri včasih nič ni jasno, kaj se dogaja. Ker, kar se dogaja, ruši dosedanje dojemanje, kaj ljubezen je in kako naj bi se ta čutila, doživljala. Na trenutke me, priznam, vse skupaj tudi malce zmede, ker ta Ljubezen nima nobenega cilja, nobenih želja, nobenih hrepenenj, nobene navezanosti, predvsem pa nobene agende. Ona samo teče, se preliva in se s tem širi do neskončnih globin. Pri tem se niti malo ne omejuje, s kom se bo prelila, kdaj in kako. Se pa s tem rad obremenjuje ego, ki pozna samo pogojeno ljubezen in se, roko na srce, Ljubezni boji, ker sam v njej ne more preživeti drugače, kot da umre.

Ampak, čeprav je umiranja ega naporno, ker prinese razpadanje vsega, kar smo misili, da smo ali da nismo, prav ta smrt poraja tisto Ljubezen, zaradi katere obstajamo in h kateri v svoji biti vsi težimo. V bistvu gre proces z roko v roki. Več ega razpade, več Ljubezni začne teči skozi. Več Ljubezni teče skozi, več ega razpade. Preprosto, pa hkrati ne tako lahko dosegljivo.

Poznate te občutke?